Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) opredeljuje nasilje v družini kot vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oz. zanemarjanje družinskega člana ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročiteljice oz.
povzročitelja nasilja. Po Resoluciji o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini nasilje pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic, med drugim pravice do življenja, varnosti, dostojanstva, zaščite pred telesnimi in duševnimi poškodbami, pravice do enakosti v družini ter do najvišjega možnega standarda telesnega in duševnega zdravja.
Nasilje v družini se pojavlja ne glede na družbenoekonomski položaj, spol, starost, etnično pripadnost ali druge osebne okoliščine. Pri nasilju gre za zlorabo družbene in ekonomske moči, potrebe po prevladi in nadzorovanju ene osebe nad drugo.
Nasilje v družini po navadi ni enkraten dogodek, temveč traja dlje časa in običajno sledi dinamiki in vzorcu kroga nasilja. Ima daljnosežne posledice: pogosto se nasilni vzorec prenaša z generacije na generacijo. Otrok je žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se izvaja nasilje.
Nasilje v družini se še vedno prepogosto razume kot zasebna, družinska zadeva. Vendar gre za skupni družbeni, tudi javnozdravstveni problem, ki ga lahko dolgoročno zmanjšujemo in omejujemo s spodbujanjem ničelne tolerance do vseh oblik nasilja ter ustreznim ukrepanjem, tako na zasebni kot strokovni ravni.
Nasilje nad ženskami
Statistike, raziskave ter izkušnje vladnih in nevladnih organizacij sinhrono potrjujejo, da so nasilju v družini mnogo pogosteje izpostavljene ženske kot moški. Raziskave kažejo, da je v 90 do 97 odstotkih primerov nasilja v družini povzročitelj nasilja moški nad žensko.
Po ocenah nevladnih organizacij, ki delujejo na področju preprečevanja in odpravljanja posledic nasilja nad ženskami, je v Sloveniji delež neprijavljenega nasilja, zlasti ko gre za nasilje v domačem okolju in partnerskih odnosih, mnogo višji od uradnih podatkov. Nasilje v domačem okolju in partnerskih odnosih je bolj prikrito, dogaja se »za zaprtimi vrati«, zato ga je tudi teže prepoznati in preprečevati.
Nasilje nad ženskami med drugim izhaja iz neenakomerne porazdelitve moči ter drugih strukturnih neenakosti med spoloma. V izraziteje patriarhalnem okolju je toleranca do nasilja v družini višja. Vendar nasilje ni nikoli posledica vedenja žrtve, čeprav povzročitelj to tako prikazuje. Nasilje ni konflikt in zanj ni opravičila. Za nasilje je odgovoren in kriv le povzročitelj nasilja.
Nasilje nad otroki
Nasilje nad otroki (mlajšimi od 18 let) je ena najbolj grobih kršitev otrokovih pravic. Otroci morajo biti zaščiteni pred zlorabo, nasiljem in zanemarjanjem. Vsi smo soodgovorni za dobrobit otrok in njihovo zaščito. Pomembno je, da prepoznamo otroka, ki doživlja nasilje, ter da ob sumu nasilja tudi primerno ukrepamo in sum prijavimo policiji, centru za socialno delo, državnemu tožilstvu ali pa nevladnim organizacijam. Za nasilje ni nikoli odgovoren otrok. Stopnja in pogostost nasilja imata svoje posebnosti: pri visoki stopnji agresivnosti ima lahko že eno samo izkustvo enako usodne posledice za otroka, kot če se večkrat ponavlja. Pri manj hudem nasilju pa je prizadetost otroka tem večja, čim večkrat se ponavlja in čim dlje traja. Vsi otroci žrtve nasilja utrpijo daljnosežne negativne vedenjske in zdravstvene posledice zaradi izpostavljenosti nasilju v družini.
Nasilje nad moškimi
Nasilje v družini običajno povezujemo z nasilnimi dejanji »fizično močnejšega« moškega nad »šibkejšo« žensko ali otrokom. Zlasti od osemdesetih let 20. stoletja naprej so različna družbena gibanja in organizacije pripomogli k temu, da je nasilje nad ženskami in otroki postalo prepoznano kot družbeno pomemben pojav. Nasilje nad odraslimi moškimi je v veliki meri ostalo spregledano. Zdi se, da moški še v večji meri kot ženske nasilje v družini dojemajo kot zasebno zadevo in ne kot kaznivo dejanje. Zaradi različnih družbenih pričakovanj o »značilnem« vedenju moških in žensk, jih občutki krivde in sramu močno ovirajo pri poročanju o nasilju v družini. Raziskave kažejo, da strokovni delavci na področju nasilja v družini moškim žrtvam pogosto ne verjamejo, njihova pričevanja spregledajo, ali jih celo obtožijo, da so povzročitelji nasilja. Programi strokovnih služb, ki obravnavajo žrtve nasilja v družini, so v veliki večini namenjeni ženskam in otrokom, manj pa odraslim moškim. Posledično so podatki o razširjenosti nasilja nad odraslimi moškimi izjemno podcenjeni.
Nasilje nad starejšimi
Zaradi naraščanja deleža starejših ljudi (nad 65 let) v strukturi prebivalstva je nasilje nad starejšimi družbeno vedno bolj prepoznan pojav, vendar o njem nimamo dovolj podatkov in raziskav, zato je o razširjenosti tovrstnega nasilja težko govoriti. Največ nasilja nad starejšimi se dogaja v partnerskih, sorodstvenih, družinskih, intimnih in skrbstvenih odnosih, starejše ženske so bolj pogosto kot moški žrtve nasilja v družini. Značilnosti in dinamika nasilja nad starejšimi so podobne dinamiki nasilja nad ženskami in otroki. Starejše osebe doživljajo fizično, psihično, spolno in ekonomsko nasilje, pogosto so tudi žrtve zanemarjanja. Starejšim, ki so odvisni od tuje pomoči, povzročitelji pogosto odrekajo medicinsko oskrbo, nujno potrebne dobrine ter osnovno nego. Povzročitelji nasilja nad starejšimi osebami so najpogosteje odrasli otroci in partnerji. Starejše žrtve nasilja se pogosto bojijo maščevanja, nerazumevanja in obsojanja okolice, ali pa jih je sram prijaviti nasilje v družini. Občutki sramu so še bolj prisotni v primerih, ko so povzročitelji nasilja njihovi otroci, ki jih pogosto poskušajo zaščititi. Razlogi, da starejša žrtev nasilja v družini ne zapusti nasilnega odnosa, so še različne oviranosti, zdravstvene težave, ekonomska odvisnost od povzročitelja nasilja, slaba informiranost o možnostih pomoči in pomanjkanje socialne mreže.
Nasilje in ranljive skupine
Čeprav so vse žrtve nasilja v družini ranljive, se pri družbeno diskriminiranih, marginaliziranih, pri skupinah z manj družbene in ekonomske moči in pravicami tveganje za nasilje v družini in zlorabo dodatno poveča. Bolj ranljive žrtve nasilja v družini so tako med drugim otroci in mladoletniki, osebe z gibalnimi, senzornimi in intelektualnimi ovirami, begunke, migrantke, Rominje in pripadnice etničnih manjšin, starejše, podeželske in socialno ogrožene ženske, žrtve trgovine z ljudmi ter skupnost lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev (LGBTI). Tveganje za nasilje in zlorabo se stopnjuje, ko je žrtev izpostavljena večkratni diskriminaciji ali umeščena v več ranljivih skupin hkrati, kot je npr. otrok z intelektualnimi ovirami, socialno ogrožena migrantka, gibalno ovirana kmečka ženska ali starejša ženska z oviro sluha in vida, ki živi z alkoholiziranim partnerjem. Alkohol pri tem ni vzrok za nasilje, temveč dejavnik tveganja.
Vsaka ranljiva skupina ima svoje posebnosti, ki jih je treba poznati, da lahko v procesu prepoznavanja nasilja v družini vzpostavimo z žrtvijo ustrezen odnos in učinkovito komunikacijo. Tako na primer migrantke in pripadnice etničnih manjšin težje izstopijo iz kroga nasilja zaradi težav s komunikacijo (predvsem zaradi slabega poznavanja jezika), večje družbene izoliranosti oz. socialne izključenosti, odsotnosti podpornih mrež ter razpetosti med lastnimi občutji in kulturno pogojeno toleranco do oblik nasilja. Kmečke ženske so dodatno ranljive v odnosih s strokovnim osebjem zaradi občutkov nemoči, sramu in strahu pred socialno izključenostjo iz lokalne skupnosti. V izraziteje patriarhalnem okolju starejše ženske prav tako s težavo zaupajo, da so žrtve nasilja v družini, če je povzročitelj nasilja njihov otrok in če zaradi bolezni oz. telesne oslabelosti v vsakdanjem življenju potrebujejo oskrbo, ki jim jo nudijo družinski člani. Ključnega pomena za vzpostavitev komunikacije, zaupanja, kot tudi za razumevanje ter podpiranje odločitev žrtve glede nadaljnjih sodnih in upravnih postopkov je torej poznavanje generacijskih, družbenih, družbenoekonomskih in kulturno pogojenih okoliščin vsakega posameznika.