Vzrok za nasilno vedenje je lahko:
- Primarni – gre za bolezenski proces v možganskih strukturah, ki v normalnem življenju omogočajo človeku obvladovati impulze in agresivnost (hipotalamus, septum pellucidum). Te strukture so lahko prizadete ob tumorjih, poškodbah glave, krvavitvah. Hitrost ukrepanja je posledica ocene ogroženosti življenja in zdravja – ali s strani samega bolezenskega procesa ali pa s strani neobvladljivega nasilnega vedenja.
- Sekundarni – neprijetni in provokativni vplivi okolja, ki lahko sprožijo nasilno vedenje, zlasti če je pri posamezniku trajno ali začasno znižan prag za toleranco na frustracijo in je razdražljiv. To vrsto nasilnega vedenja je mogoče zaslediti pri osebah, ki imajo osebnostne motnje (trajna osebnostna poteza), in pri osebah, ki imajo nekatere oblike duševnih motenj (na primer pri depresiji je pri nekaterih izražena razdražljivost, zato je prag za frustracije začasno znižan). Ukrepanje je v zdravljenju depresije oziroma druge duševne motnje, ki je začasno znižala prag za frustracije. V kolikor gre za trajno osebnostno potezo, je treba posameznika vključiti v programe, kjer se nauči obvladovanja svojih impulzov.
- Terciarni – psihopatološke značilnosti določenih bolezenskih motenj, ki bistveno okrnijo stik z resničnostjo (pri psihozi), zaradi česar se posameznik lahko odziva nasilno na podlagi nanašalnih in preganjalnih blodenj, grozavosti, agitacije, motene zavesti ipd. Ta razlog nasilnega vedenja je najpogostejši v psihiatriji. Obvladujemo ga z zdravljenjem osnovnega obolenja, ki je privedlo do motenega stika z resničnostjo.
Vprašanja za osebo, za katero sumimo, da je lahko povzročitelj nasilja, je najbolje zastaviti tako, da delujemo neobremenjeno in smo vljudni in neposredni, kot bi spraševali o kakovosti spanja.
(Razburljivost, napetost, nemir – kar je pogosto pred nasilnim prebojem. Uporabimo besede, ki jih je predhodno v svoji pripovedi uporabil sogovornik.) Kako pogosto ste razburjeni, napeti, nemirni …?
(Verbalno nasilje) Kako pogosto kričite, zmerjate, grozite? Odgovor nekoga, ki ni nasilen, bo, da je bil takšen v adolescenci. Zdaj so ta vedenja redka. Ni namreč mogoče, da človek nikoli ne bi vpil.
(Fizično nasilje do predmetov) Kako pogosto loputate z vrati, razbijate predmete …? Odgovor nekoga, ki ni nasilen, bo, da je bil takšen v adolescenci. Zdaj so ta vedenja redka. Ni namreč mogoče, da človek nikoli ne bi zaloputnil z vrati, malo zaropotal s kakšnim predmetom in podobno.
(Fizično nasilje do ljudi, živali) Kako pogosto udarite koga …? Odziv nekoga, ki ni nasilen, bo, da se je včasih tepel kot otrok, zdaj pa res nikoli več. Možno je tudi, da bo sogovornik vidno in pristno zgrožen in bo rekel, da mu je šele sedaj iz vprašanj jasno, kako hudo je z nekaterimi ljudmi.
Če je iz odgovorov jasno, da gre za pogosta vedenja in da se jih sogovornik niti malo ne sramuje ter da je nanje celo ponosen, ga neposredno povprašamo, kakšno stališče ima do tega vedenja (kognitivni element). Vprašamo tudi, kakšno stališče ima neposredna okolica. Posebej nas zanima morebitna sovražnost do žrtve. Nato še enkrat vprašamo, kaj čuti v telesu, preden izbruhne v raptus (uporabimo njegov izraz za vedenje). Nato vprašamo, ali bi se kdaj želel zadržati, da ne bi izbruhnil, in kakšen bi bil lahko razlog, da bi se zadržal?
Zelo pomembno je ugotoviti, ali ima posameznik, ki jasno izkazuje sovražnost do žrtve, tudi resne misli o povzročitvi smrti te osebe in nato o samomoru.
Tveganje za neposredne nasilne izbruhe v naslednji uri lahko ocenimo s pomočjo lestvice, ki jo je razvil Almvik s sodelavci in se imenuje Broset Violence Checklist (BVC). Ocenimo prisotnost šestih nespecifičnih objektivno dostopnih znakov; prisotnost treh pomeni močno povečano možnost nasilnega vedenja:
- zmedenost
- razburljivost
- glasnost oz. hrupnost
- besedno nasilje
- agresivnost do predmetov
- grožnje s telesnim nasiljem
Ukrepanje pri oceni 3 in več je v takojšnjem znižanju pridruženih simptomov, kot so napetost, grozavost, jeza …, in v prilagoditvi okolja, da ni izpostavljen čutnim dražljajem, ki bi ga dodatno vznemirili.
VIRI
Dernovšek MZ, Lovrenčič M, Novak-Grubič V. Smernice za preprečevanje in obravnavanje nasilnega vedenja duševno motenih oseb v zunajbolnišnični dejavnosti: Preprečevanje in obravnava nasilnega vedenja v Psihiatriji. Ljubljana: Vice Versa, 2003.
Dernovšek MZ. Simptomi in znaki duševnih motenj. V: Pregelj P, Kores Plesničar B, Tomori M, Zalar B, Ziherl S, uredniki. Psihiatrija. 1. izd. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 2013: 100-39.