Prvi udarec

Spomnim se, kako sva bila na začetku oba zaljubljena. Tri leta sva hodila in tri leta je čakal, da sem se mu predala tudi intimno. Zaradi tega je izvajal name pritisk, a nisem popuščala. Bila sem pošteno dekle, vzgojeno, da v zakon vstopim nedolžno. Takrat sem si njegove pritiske in izbruhe ljubosumja razlagala kot posledico velike ljubezni in privlačnosti, ki jo je čutil do mene.

Bližal se je njegov odhod v vojsko. Očital mi je, da ne bo prenesel, če bi bila z drugim. Pred njegovim odhodom sva se sporekla: zelo se je razjezil name in prvič me je močno udaril. Bila sem tako v šoku, da sploh nisem razumela, kaj se mi je zgodilo. Odgovor sem našla v opravičilu, težko mu je; vsi prijatelji ga zafrkavajo, ker še nisva bila intimna, in mu govorijo, da bom priložnost izkoristila, ko bo on v vojski. Tako zelo me ima rad, da ne prenese, da bi bila jaz z drugim, in zaradi tega me je udaril, sem si razlagala. Takrat, po tem prvem udarcu, sem zelo jokala, a tega nikomur nisem povedala.

Enako kot mama, ki jo je oče pretepal ...

Kaj je to? Je to res mogoče? Takrat moja mama, zdaj pa jaz, pa še poročena nisva, sem razmišljala. A ob lepih besedah in nasmešku me je prepričal, da me ima neskončno rad in da naj ne povem nikomur, kar se je zgodilo. Tudi če bi, komu bi povedala? Mami? Rekla bi mi, ne pretiravaj, potrpi. Ja, tako kot je trpela ona.

Težko mi je bilo: pogosto sem razmišljala o mami, ki jo je moj oče pretepal. Stara sem bila 10 let, ko sem prvič videla grobost očeta nad mamo, ki se ni branila. Pustila je, da jo je pretepal, Ni se upirala. V mojem želodcu se je zarezalo, kot bi me nekdo s sabljo čez želodec. Občutek je bil grozen: še zdaj, po tolikih letih, čutim isto bolečino v želodcu. Takrat je bilo mojega otroštva konec.
Strah in stisko zaradi pogostega nasilja doma sem že v osnovni šoli preusmerila v knjige. Bila sem najboljša učenka. Zakopala sem se v knjige. To je bil moj svet, ko mi je bilo najbolj hudo. Želela sem delati v zdravstvu in postati odlična medicinska sestra. Vsi so me vedno videli pridno in brez težav. Nihče ni posumil, da zelo trpim.

Odločila sem se, da me nihče ne bo pretepal, da bom udarec vrnila in da moj otrok, ko/če ga bom imela, tega gotovo ne bo prenašal. Takrat sem bila stara 10 let. Že čez osem let, ko sem bila stara 18 let, me je fant udaril prvič in tako vseh naslednjih 25 let.

Upirala sem se na več načinov, a me je mož vseeno pretepal, da ne govorim o psihičnem nasilju, umikanju in vračanju »zaradi otrok«. Zdaj, ko to pišem, se vznemirim, zakaj nisem takrat prekinila odnosa. A bila sem zaljubljena in verjela sem, da se udarec ne bo ponovil. Malo sem se izgubila; ne morem razmišljati po vrstnem redu; spomini se me dotikajo ... No, ostala sem pri naju na začetku najine ljubezni.

Prva poročna noč in zaposlitev

Zelo uspešno sem končala srednjo šolo za srednjo medicinsko sestro in … spomnim se prve poročne noči. Veste, moj mož se je poročil z menoj na način, kot da bi bila poročena z njegovo mamo. Bila je najina prva poročna noč. Zbudil me je ob štirih zjutraj in morala sem v hlev, da sem nahranila živino, nato pa njegovi mami pripraviti zajtrk. Nič mi ni bilo olajšano: vsi v vasi so govorili, da gospa medicinska sestra pa ja ne bo delala v hlevu, a on je hotel prav to.

Potem je dobil delo v drugem mestu. Prišla sem z njim, čeprav je želel, da ostanem pri njegovi mami. Tudi jaz sem dobila pripravništvo: bila sem zelo ponosna, da bom delala, kar me veseli. Delala sem na ginekologiji, plastični kirurgiji in na travmatologiji. Veste, kako pomembno je, da si za bolnike tam s srcem ... Tega moj mož ni razumel.

Krogi nasilja

Imela sem že enega otroka in bilo je grozno. Moj mož je želel, da sem njemu in njegovim sodelavcem služkinja. Domov je nosil njihove umazane in mastne delovne obleke; vse sem morala prati na roke. Uprla sem sem se in iz njegovih oči sta bliskala bes in groza; vedela sem kaj mi sledi. Pograbila sem steklenico, zeleno, od Donata, še zdaj se natančno spomnim ... nisem mu ostala dolžna. Tisto noč ga prvič ni bilo domov. Bila sem začudena, kaj zdaj to pomeni. Moja mala hči je rekla: naj ati spi v avtu, dokler se ne spametuje. Tako mala je bila in je razumela, kaj se dogaja.

Šest let sem s ponosom opravljala delo medicinske sestre. Bila sem zelo zanesljiva, pozorna do bolnikov in vseh, ki so potrebovali prijazno besedo. Doma sem se razdajala. Za vsa opravila sem bila sama. Od moža pa sem prejemala samo udarce in zaničevanje, kadar je bil sploh doma.

Bilo je tudi lepih in prijaznih besed in verjela sem, da me ima rad. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da na službenem terenu živi drugačno življenje. Druge ženske je očitno imel raje, mene pa je tepel.
Pred rojstvom drugega otroka sem ostala brez službe, ogorčena, žalostna ter priklenjena na dom in nasilnega moža. Ne vem, zakaj nisem odšla že prej: mogoče, če bi šla prej k zdravniku in pokazala modrice, mogoče bi že takrat ustavila nasilje, pa nisem. Kam naj grem, nimam nikogar tukaj, nimam prijateljic.

Potem sem našla oglas za delo v Kliničnem centru. Povabili so me na razgovor, dobila sem službo. Nisem mogla verjeti, da bom spet imela svoj denar. Preselili smo se.

Mož se ni obremenjeval, kako bom z majhnimi otroki delala v izmenah. Našla sem si pomoč: gospo, ki je čuvala otroke, kadar sem bila v službi. Delo na oddelku intenzivne nege je bilo zahtevno in stresno. Bila sem kronično utrujena: od dela v službi, dela doma. Bila sem brez moči, da se uprem možu, ki me je tepel, kadar je imel čas: ničesar nisem naredila dovolj dobro, vedno je našel razlog za tepež.

Kot družina nismo šli nikoli na dopust. Mož ga je verjetno imel, nekje po tujini, z drugimi ženskami. Doma pa je bil vedno odtujen, nervozen.

Grožnje s smrtjo

Zanosila sem še tretjič: po hudem nasilju. Bilo je hudo, v avtomobilu, vpričo otrok. Sedela sem na zadnjem sedežu, mlajši sin pri meni v naročju, 7-letna hčerka zraven. Prepir se je vnel glede moževe mame. Padale so žaljivke in nisem mu ostala dolžna, ko je glasno in jezno rekel moje ime in nadaljeval: ne jezi me in ne govori več, utihni, ubil te bom in te vrgel v kanal na poti in nihče ne bo vedel, da si kdaj obstajala. V trenutku, ko je to izrekel, sem ga iz zadnjega sedeža zelo močno brcnila v rame. Znorel je. Doma pa postelja, prijazne besede in tretjič sem zanosila. Govoril mi je, da naj splavim, a nisem želela: ne morem nad svojega otroka, ne glede na razmere, to je umor, tega ne želim. 

Delala sem visoko noseča, še vedno na zahtevnem oddelku, a služba je bila tudi moja rešitev. Bila sem cenjena, dobro sem delala, bila sem pohvaljena za svoje delo. Potrebovala sem pohvale in potrditve, saj doma tega nisem imela. Mož je postajal vedno nasilnejši. Nič ga ni ustavilo, niti ko sem imela otroka v naročju ali sem dojila.

Spominjam sem, da je želel večerjo in meso iz skrinje. Ker sem dojila otroka, sem mu povedala, v katerem predalu je, ter prosila, da naj si sam vzame in odtali meso. Nadaljevala sem dojenje. Nisem pričakovala njegovega besa. Naenkrat je velik kos zamrznjenega mesa priletel proti meni in zadel me je v gleženj. V trenutku mi je gleženj otekel, močno me je bolelo. Takrat sem znorela tudi jaz, otroka sem odložila in šla z vso jezo proti skrinji in iz nje zmetala vso hrano po tleh, da se je slišalo na vso moč. Ne vem, ali sem njega zadela, ampak zgubljala sem nadzor nad svojimi odzivi. To je izkoristil sebi v prid in je začel otroke ščuvati proti meni. A vidno je bil šokiran; takrat nisem bila tepena.

Z otečeno nogo sem komaj delala. V službi sem vedno našla dober izgovor, če je kdo kaj opazil. Sicer med sodelavci ni bilo občutka za prepoznavanje znakov nasilja: nihče ni našel pravih besed, da bi mi pomagal. Jaz pa tudi nisem znala poiskati pomoči; bilo me je sram in strah.

Izguba ekonomske neodvisnosti

Porodniški dopust se je bližal koncu. Vse bolj je postajalo jasno, da ne bom več zmogla delati: v službi delam z ljudmi in ne morem si privoščiti nezbranosti in utrujenosti, za življenje mojih pacientov gre in za moje otroke. Moža ni zanimalo, da otroci ne morejo biti sami popoldneve in ponoči. Govoril je, saj boš pa zmogla, kaj je to takega.

Leta 1999 sem morala pustiti službo za nedoločen čas. Zagotovljenemu kruhu sem se odpovedala, ker sem morala skrbeti za otroke. Mož je bil zaradi tega zelo jezen. Počutila sem se krivo, da ne bom prispevala denarja v družinski proračun. On je želel nov avtomobil: jaz se sekiram, on pa želi nov avtomobil, namesto da bi razmišljal o opremi za stanovanje. Bilo je po njegovo. Očital mi je hrano, ki sem jo kupovala, pralni prašek, skratka vse. Hčeri je očital hrano in se drl nanjo, da naj ne žre, ker bo debela. Kadar sem jo branila pred njim, me je pretepel. In tako vsakokrat znova, udarci po telesu, ki sem jih skrivala z obleko.

Hčerka je začela izostajati od doma, lagati. Enkrat se je napila, potrebno je bilo črpanje želodca. Mož je imel spet razlog, da obračuna z menoj: bila sem kriva, da ne znam vzgajati. Meseci so bežali, leta tudi, jaz pa nisem imela moči, da bi šla stran.

Šlo je tako daleč, da se je hči začela drogirati. Otrok je propadal pred mojimi očmi in tega nisem mogla dovoliti. Uprla sem se in bila je samo presekana ustnica. Šla sem k svojemu zdravniku. Dober je bil. Povedala sem mu, a nič, saj se je zacelilo. Nisem hodila v službo, med ljudi, zato me ni skrbelo, da bi me kdo videl. A moževo nasilje nad menoj in hčerjo se je nadaljevalo. Uredila sem ji prebivanje v dijaškem domu.

Omemba ločitve – izbruh fizičnega nasilja

Več let sem zbirala pogum za spremembo. Odločila sem se in mu povedala, da tako ne gre več: želim se ločiti. Takrat pa: vso moč, ki jo je imel, je iztresel na meni. Tolkel je po meni, po hrbtu, po lopatici z vso močjo je boksal. Nisem se mogla upirati, bolečina je bila neznosna.

Takoj za incidentom je odšel na službeni teren. En teden nisem stopila iz stanovanja; nisem se mogla premikati. Bolelo me je, ko sem dihala, iz dneva v dan bolj plitko. Na sprednji strani prsnice in reber sem imela veliko izboklino, ki sem si jo držala, ko sem se premikala. Lahko potipate, še danes je ostala. Dnevi bolečine so bili grozni in začelo me je skrbeti, dihala sem vedno težje. Šla sem k svojemu zdravniku. Povedala sem mu, da me je pred enim tednom pretepel mož. Ničesar ni rekel; dal mi je napotnico za urgenco. Takrat je bilo še vse skupaj: urgentni in travmatološki oddelek.

Obisk urgence: strah, sram in trepet pred sodelavci hujši od bolečine

Nastopila je notranja kriza. Kako naj grem na urgenco, nekdanje delovno mesto? Ne morem, ne smejo me videti tako polomljene, kaj si bodo misli o meni? Že ko sem svojemu zdravniku zaupala, od kod poškodbe, me je bilo sram. Kaj naj zdaj? Od silne sramote, če me kdo prepozna, bom bruhala. V zemljo se bom ugreznila.

Vse to sem razmišljala, ko sem hodila od svojega zdravnika, a nisem upala nazaj domov. Srce mi je divje utripalo. Mislila sem, da bom umrla. Komaj sem se premikala, bolečine so bile hude. Kdo bo skrbel za otroke, če umrem? Kaj naj naredim, če bo na sprejemu moja nekdanja sodelavka ali pa zdravnik s katere od mojih izmen? Kako bi se temu izognila?

A bila je sreča, osebje se menja: nikogar nisem poznala in nihče me ni prepoznal. Ne morete si predstavljati, kakšno olajšanje sem doživela: kot da je manj bolelo.

Zdravnik, ki me je sprejel, je bil mlad, prijazen. Ko me je vprašal, kaj se je zgodilo, bi se najraje zlagala. A nisem mogla, to je proti mojim načelom, nikoli ne lažem. Kaj si bodo misli o mojem možu, če povem po pravici? Sram me je bilo, želela sem ga zaščititi, kaj si bodo mislili o meni, ko bom povedala ... Ne veste, koliko dilem, strahov, sramu, ponižanosti sem takrat doživljala.

Povedala sem mu, da me je pred tednom dni pretepel mož. Takrat sem doživela šok: zdravnik je rekel: Veste, naročeno imamo, da če pride pretepena oseba, smo po zakonu dolžni poklicati policijo. In že ga nisem več videla, šel je za pregrado. Kaj, kaj, kaj je rekel? Kako policijo? Ne, ne morem ... In že je bil nazaj. Dobila sem napotnico za slikanje. Še preden sem pregled končala, je bila policija že v ambulanti.

Po razgovoru s policijo sem šla počasi z otrokoma domov; bila sta z menoj, saj ju nisem imela kam dati. Spomnim se, kako sem se potem možu opravičevala, da sem šla k zdravniku. Pa to je grozno, kako sem lahko tako razmišljala? Očital mi je, zakaj sem spregovorila; ni sprejel razlage, da je zdravnik klical policijo, samo drl se je name: Zakaj si povedala, zdaj pa si nam socialno nakopala na glavo!

Dolgotrajne zdravstvene posledice nasilja v družini

Danes sem zdravniku izjemno hvaležna. Mislil in odločil se je namesto mene. Ravnal je strokovno; dobro je presodil in me podprl. Če bi me takrat vprašal za soglasje, bi rekla, da naj ne kliče policije.

Zdravstveni delavci smo pod zaprisego in delati moramo v korist svojih pacientov. No, jaz nisem več: poglejte moje roke z brazgotinami, iz katerih se na več mestih vidijo gnojne ranice, poglejte rdečine na vratu in prsih. Herpes sem imela po vsem telesu: koščka kože ni bilo, iz katerega ne bi krvavela, iz katerega ne bi tekel gnoj. Da o bolečini ne govorim. Moj živčni sistem je kolapsiral, moji živčni končiči so se pregreli. Zaradi dolgotrajne travme, ki sem jo doživljala zaradi nasilja. Moje telo se še vedno čisti bolečin. Zato tudi ne dobim zdravniškega spričevala, da bi lahko šla nazaj delat kot medicinska sestra: poklic, ki ga obožujem.

Umik v varno hišo, postopki na CSD in sodišču

Kmalu po obisku travmatološke urgence sem dobila vabilo za razgovor na CSD; tam so bili vsi zelo prijazni. Leta 2004 se je vse dogajalo: bilo me je izjemno strah: kaj bo z menoj in mojimi otroki? Želim se rešiti teh muk, nasilnega odnosa. Dve socialni delavki sta me prišli iskat z avtomobilom; skupaj smo šle v vrtec in šolo po otroke. Razložili sta, da nas peljeta v varno hišo. Otroci niso nič komplicirali. Ločitveni postopki so stekli.

Sledile so njegove prošnje in obljube. Nato še grožnje, da me bo pretepel, ko se bom vrnila, da me bo našel. Postopoma sem se okrepila. Če sem zaslutila, da me želi pretepati, sem takoj zagrozila, da bom klicala policijo. To ga je ustavilo, da me ni pretepal. A ne vem, kaj me je bolj bolelo: te žalitve, psihično maltretiranje je grozno. Nikjer se ne vidi, samo čutiš.

Sledila so leta psihičnega maltretiranja in dokazovanja na sodišču, da sem dobra mama. Govoril je, da ne znam skrbeti za otroke, da sem depresivna ... Želel je doseči, da bi CSD in sodišče odločilo, da bi šla mlajša otroka v rejništvo. Starejša je bila že polnoletna. Postopki na sodišču so trajali in trajali. Sodni izvedenec je v končni fazi ocenil, da sem dobra mama in otroci so ostali pri meni. Ločitev je uspela.

»Konec je«

A s tem še ni bilo konca: ni se želel izseliti iz skupnega stanovanja. Psihično me je maltretiral, dokler mi »ni počil film«. Sin mi je rekel: mami, ati je klical, čez dve uri bo doma. Začutila sem neko moč in odločila sem se – konec je. V dveh urah sem vse njegove stvari, tudi najmanjše predmete, spakirala. Vse sem zložila pred vrata stanovanja. Odločena sem bila, da v stanovanje ne bo več stopil.

Ko je prispel, je bilo grozno; razburjal se je, prepirala sva se. Začel me je snemati s telefonom; govoril je, da bo pokazal na policiji, kaj sem mu naredila. Oba sva izgubljala živce, nastalo je več incidentov. Po hudem prepiru je odšel.

To je bilo leta 2010: 25 let mojega trpljenja se je končalo. Predolgo je bilo.

Nekdanji mož živi v tujini, in sicer z novo, mlajšo ženo. Otroci mi pravijo, da je ne pretepa, ne vem ... Pomembno je, da imam mir. Vse, kar si še želim, je, da se ponovno zaposlim, da bom neodvisna.