Prav zdravstveni sistem je pogosto prvi naslov, na katerega se žrtve nasilja v družini obrnejo po (zdravniško) pomoč. Zato je pomembno, da so zdravstveni delavci opremljeni z znanjem in veščinami, kako se ustrezno odzvati v primeru nasilja v družini. Pogosto se dogaja, da se zdravstveno osebje tudi zaradi slabe informiranosti, slabega poznavanja postopkov in nejasnosti svojih vlog pozno in z zadržki odziva na pojave nasilja v družini.
Pomembna je medsektorska izmenjava informacij
Zdravstveno osebje je ključen člen v medsektorskem sodelovanju in ekipah. Tako etični kot zakonski razlogi jim narekujejo, da se vključujejo v proces obravnave nasilja v družini, saj jih glede dolžnosti ravnanja in dolžnosti prijave zavezuje Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) (Uradni list RS, št. 16/08). Slednji tako Centrom za socialno delo (CSD) kakor tudi policiji in zdravstvu nalaga ustrezno obravnavo žrtev nasilja, preprečevanje nasilja v družini in medsektorsko sodelovanje. Določbe zakona že ustrezno izpolnjujejo policija in CSD, v zdravstvenem sektorju pa se določbe še vedno niso primerno uveljavile. Čeprav je z marcem 2011 začel veljati Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, praksa kaže, da so prijave nasilja v družini s strani zdravstvenega osebja še vedno redke, medsektorsko povezovanje s predstavniki nevladnih organizacij, CSD in policije pa vse prej kot zadovoljivo.
Število žrtev narašča
Odsotnost sistemske rešitve na področju obravnavanja nasilja v okviru zdravstvene dejavnosti je v Sloveniji torej še vedno pereč problem, še posebej ob upoštevanju navedb v Resoluciji o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014, ki razkriva porast prijavljenih tovrstnih kaznivih dejanj. Število osumljencev se je med leti 2000 in 2007 povečalo s 1199 na 2289, število žrtev pa naraslo s 1392 na 2714. Po podatkih policije je bilo v letu 2012 v primerjavi z letom 2011 obravnavanih 6530 več kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke. Tudi podatki CSD kažejo, da se je število primerov nasilja v družini v letu 2012 v primerjavi z 2011 povečalo za 162. Največ je bilo zabeleženega medpartnerskega nasilja, sledi nasilje staršev nad otroki in nasilje odraslih otrok nad starši, narašča tudi število prijav nasilja v družinah iz ruralnega okolja ter nad starejšimi ženskami. Posebno tveganje za porast nasilja v družinah predstavlja tudi aktualna gospodarska kriza, ki zaradi večje brezposelnosti in splošne negotovosti zvišuje raven frustracij in obupa v družinah ter posledično prispeva k porastu iskanja pomoči zaradi pojavov nasilja v družini.
Sistemska rešitev za področje zdravstvene dejavnosti
Takšno stanje zahteva sistemsko rešitev za področje zdravstvene dejavnosti tudi po vzoru dobrih praks v tujini, kjer se z ustreznimi strokovnimi smernicami in ciljnim usposabljanjem zdravstvenih delavcev vzpostavlja dobro sodelovanje med vsemi vpletenimi pri prizadevanjih za obvladovanje nasilja v družini. Prvi večji korak k sistemskemu reševanju problematike nasilja v družini v sklopu zdravstvene dejavnosti je že naredilo Ministrstvo za zdravje, ki je lani pripravilo Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti. Smernice je letos v mesecu aprilu potrdil Zdravstveni svet in so javno dostopne.
Strokovne smernice sestavlja nabor priporočenih ravnanj za obravnavno otrok, žrtev zlorab in nasilja, ter odraslih žrtev nasilja. Namenjene so zdravstvenim delavcem, ki prihajajo v stik z žrtvami nasilja v družini, da se opremijo z osnovnimi veščinami in znanji pri prepoznavanju in obravnavi žrtev nasilja v družini.