Kazalo

Prepoznava in obravnava nasilja v družini v kontekstu migracij

Mojca Vah Jevšnik in Sanja Cukut Krilić

Teoretsko in empirično podkrepljenih analiz o pojavnosti nasilja v družini v kontekstu migracij v Sloveniji še nimamo, čeprav zlasti nevladne organizacije v svojih publikacijah in na javnih dogodkih opozarjajo na prisotnost nasilja v migrantskih družinah ali v družinah, v katerih je partnerka migrantka, in na kompleksnost obravnave migrantk kot žrtev nasilja v družini. Predvsem gre za ozaveščanje različnih javnosti, da so migrantke ranljiva skupina prebivalstva, ki potrebuje prilagojen in senzibiliziran pristop v zvezi s prepoznavo pa tudi obravnavo nasilja v družini. Ranljivost žrtev nasilja v družini iz migrantskih okolij je večplastna, vendar med temeljnimi dejavniki tveganja lahko izpostavimo zlasti:

• odsotnost socialnih omrežij in emocionalne opore;
• nepoznavanje slovenskega jezika;
• nepoznavanje in/ali slaba seznanjenost o delovanju sistema pomoči žrtvam nasilja;
• nizek socialno-ekonomski status;
• strah pred vrnitvijo v državo izvora, zlasti ko gre za žrtve z neurejenim pravnim statusom – na primer nedokumentirane migrantke, take, katerih zakonit status v državi je odvisen od njihovega soproga, in za primere trgovine z ljudmi;
• finančna odvisnost od partnerja oziroma povzročitelja nasilja.

Žrtve nasilja brez urejenega statusa nimajo zakonitega osebnega dohodka, niso upravičene do podpornih storitev, ki jih nudi center za socialno delo, in živijo v strahu pred izgonom iz države. Prav tako niso upravičene do socialnih prejemkov. Zato so njihove možnosti ob nasilju omejene in se  gotovo težje odločijo za prijavo policiji ali centru za socialno delo kot žrtve z urejenim statusom. Žrtve nasilja v družini imajo lahko tudi status prosilke za azil ali begunke. V tem primeru nasilje v družini navadno spremlja posttravmatski stres zaradi dogajanja v državi izvora, zaradi katerega se je ženska odločila poiskati zatočišče v drugi državi.  Žrtve prosilke za azil in begunke se pogosto spopadajo tudi z depresijo, anksioznostjo, z agorafobijo, imajo težave s spominom, z zbranostjo in nespečnostjo ter težko vzpostavijo zaupne odnose.

Pomemben dejavnik ranljivosti pri obravnavi migrantk žrtev nasilja v družini je etnična in kulturna raznolikost. Odzive in ukrepanje je treba prilagoditi drugačnim normam, vrednotam, verovanjem in prepričanjem, da se zagotovi zaupanje žrtve. Treba je torej razvijati kulturne kompetence oz. sposobnosti vzpostavitve spoštljivega in učinkovitega odnosa z ljudmi različnih kultur, etnij in veroizpovedi. Za razumevanje motivov obnašanja in ukrepanja žrtev je torej potrebna umestitev v okvir kulture, iz katerega prihaja. Prav tako je treba pretehtati posledice po odločitvi za odhod iz skupnosti in možnost vrnitve po umiritvi razmer oziroma možnost integracije v večinsko družbo. Pogosto se pri zadnjem žrtve spoprijemajo s predsodki, z diskriminacijo in s ksenofobijo. Vendar pa je treba opozoriti tudi na neustreznost etnizacije nekaterih migrantk in migrantskih skupnosti v smislu dojemanja  nasilja v družini kot nekaj zanje normalnega in sprejemljivega.

Literatura in viri

Bhuyan R. in Smith - Carrier, T. The Production of the “battered immigrant” in public policy and domestic violence advocacy. Journal of Interpersonal Violence 2012; 23(2): 153–170.

Burnett A. in Peel M. The health of survivors of torture and organised violence. BMJ 2001; 322 (7286): 606–609.

McCracken et al. Access to shelters of undocumented migrant women fleeing domestic violence: the legal and practical situation in the Member States, 2013. Pridobljeno 15. 6. 2015 s spletne strani: http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/etudes/join/2013/493027/IPOL-FEMM_ET%282013%29493027_EN.pdf 

Ramos BM. Culturally Competent Practice with Latinas. V: Lockhart, LL. in Danis, FS. (ur). Domestic Violence: Intersectionality and Culturally Competent Practice. New York, NY: Columbia University Press, 2010: 209–231.

Veselič Š. Strokovna sodelavka Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Zaključki z mednarodne konference: nasilje nad ženskami skozi ozaveščanje za razvoj,  2008. Pridobljeno 15. 6. 2015 s spletne strani: http://www.svetevrope.si/res/dokument/download4597.pdf?id=/res/dokument/11162-_1.pdf

Zaviršek D. Etnizacija in patologizacija Romov in romskih skupnosti: socialno-antropološki in socialnodelavni teoretski koncepti. Socialno delo 2010; 49 (2/3): 85–97.

PREPOZNAVA IN OBRAVNAVA NASILJA V DRUŽINI ZNOTRAJ ROMSKIH SKUPNOSTI

Sanja Cukut Krilić

O nasilju v družini znotraj romskih skupnosti je znanega izjemno malo, zdi se celo, da o tej temi obstaja »kultura molka« med različnimi javnostmi in tudi znotraj romske skupnosti. Niti na ravni Slovenije niti na mednarodni ravni ne obstajajo statistični podatki, ki bi nakazovali, da je nasilje v družini pogostejše v romskih družinah kot pa med t. i. večinskim prebivalstvom. Kljub temu so rezultati redkih raziskav o nasilju v romskih družinah pokazali, da obstajajo kulturne in sistemske ovire, zaradi katerih žrtve nasilja v romskih družinah težje zapustijo povzročitelja nasilja.

Med njimi so predvsem:

• strah pred izključitvijo iz skupnosti in izolacijo;
• pomanjkanje ustrezne alternativne nastanitve in ekonomska odvisnost od povzročitelja;
• prepričanje, da je nasilju nemogoče ubežati, ker bo povzročitelj izvedel, kje se žrtev in otroci nahajajo;
• prepričanje, da strokovne službe ne nudijo ustrezne pomoči, oziroma pomanjkanje informacij o mogočih oblikah pomoči;
• nepismenost in neizobraženost;
• prepričanje, da je zakonska zveza dosmrtna skupnost in da mora ženska sprejeti nasilno vedenje.

Večkratne diskriminacije (na primer na podlagi etnične pripadnosti, spola, ekonomskega statusa, statusa migranta/migrantke, verskega prepričanja itn.) povzročijo, da so ženske iz romskih skupnosti še ranljivejše za doživljanje nasilja na podlagi spola. Na tej podlagi je ključnega pomena naslavljanje strukturnih neenakosti, ki povzročajo socialno in ekonomsko izključenost romskega prebivalstva.

Prevladujoče nizka stopnja razvez znotraj romske skupnosti je lahko posebej problematična ob nasilju v družini. Za žrtve nasilja obstaja t. i. dvojna nevarnost v primerih, ko družina žrtve nasilja ne podpira njenega odhoda iz nasilnega odnosa. Močne kulturne vezi v romskih skupnostih lahko namreč pomenijo, da ženska, ki zapusti svojega moža, dejansko zapusti celotno skupnost. Patriarhalne skupnostne strukture, zgodnje poročanje, ki po navadi pomeni tudi opustitev šolanja in prispeva k povečevanju stopenj nepismenosti med romskimi ženskami, so med preučevalci romskih skupnosti izpostavljeni kot dodatni mogoči dejavniki tveganja za doživljanje nasilja. Prav tako se lahko zgodi, da strokovni delavci zaradi prisotnosti t. i. romskih zakonov, ki naj bi veljali znotraj romske skupnosti, ne želijo posegati v življenje Romov. Primer takega ravnanja so na primer prepričanja, da je nasilje v družini del romske kulture, ki naj bi jo spoštovali, da so poroke romskih deklic nekaj normalnega in da je toleranca do nasilja med Romi na splošno visoka. Tako se lahko zgodi, da strokovne službe nasilja v družini znotraj romske skupnosti pogosto ne prepoznajo in obravnavajo kot kaznivega dejanja ter da je pripadnost romski skupnosti v okviru institucionalne obravnave pogosto pomembnejša kot dejstvo, da so žrtve nasilja v družini. Posledično se zgodi tudi, da načini pomoči niso prilagojeni specifikam romske skupnosti. V tem smislu je treba razvijati etnično in kulturno občutljivost služb, ki se ukvarjajo s prepoznavo in z obravnavo nasilja v družini. Kot dobra praksa na tem področju se je pokazalo zlasti prevzemanje povezovalne, mediatorske vloge nekaterih Rominj (predvsem bolj izobraženih), ki prevzemajo povezovalno vlogo med romsko skupnostjo in drugimi družbenimi sistemi (na primer šolstvo, trg dela, zdravstvo). Ključnega pomena je tudi razvijanje sistemskih oziroma institucionalnih rešitev na tem področju, saj se trenutno primeri rešujejo na individualni ravni. Nasilje v družini mora biti ne glede na morebitne kulturne razlike in ne glede na okoliščine, v katerih se dogaja, obravnavano kot nesprejemljivo in kaznivo dejanje. Čeprav so nujne morebitnim kulturnim posebnostim prilagojene oblike delovanja, je nujno ukrepati skladno z načelom ničelne tolerance do nasilja v družini in slediti predpisanim protokolom ter slovenski zakonodaji. Nasilja v družini nikoli ne smemo prezreti, opravičevati s kulturnimi vzorci ali pojmovati kot nekaj normalnega in sprejemljivega v določeni kulturi.

Viri in literatura

Cemlyn S, Greenfields M, Burnett S, Matthews Z, Whitwell C. Inequalities experienced by Gypsy and Traveller Communities: a review. Equality and Human Rights Commission, Research Report, 12, 2009, Pridobljeno 12. 3. 2015 s spletne strani: http://www.equalityhumanrights.com/sites/default/files/documents/research/12inequalities_experienced _by_gypsy_and_traveller_communities_a_review.pdf

Hrženjak M. Romi v Ljubljani: neurejenost pravnih statusov kot eden izmed vzrokov radikalne socialne izključenosti. Socialno delo 2010; 49(2/3): 121–131.

Pavee Point, Traveller and Roma centre, Submission to the Joint Oireachtas Committee on Justice, Equality and Defence on the issue of domestic violence, Pavee Point Traveller and Roma centre, 2013. Pridobljeno 15. 3. 2015 s spletne strani: http://www.paveepoint.ie/wp-content/uploads/2013/10/12-July-Pavee-Point-Submission-to-the-Committee-on-domestic-violence-1.pdf

Romani Women from Central and Eastern Europe: A 'Fourth World', or experience of Multiple Discrimination, Refugee Women's Resource Project, Asylum Aid, 2002. Pridobljeno 20. 3. 2015 s spletne strani: http://www.refworld.org/pdfid/478e3c9c1a.pdf

Globoki psihološki mehanizmi žrtev

Melita Zver Makovec

Obstaja več psiholoških razlag, zakaj prihaja do nasilja in kako se to vzdržuje. Izpostavljamo nekaj najpomembnejših:

1. Medgeneracijski prenos nasilja

Za posameznike, ki so bili v družinskem krogu izpostavljeni različnim oblikam nasilja, obstaja velika verjetnost, da bodo tudi v prihodnjih partnerskih zvezah povzročitelji ali žrtve nasilja. Prenos nasilnega vedenja skozi generacije ni nujen in avtomatičen. Poudariti je treba, da večina odraslih, ki ima izkušnjo nasilja v lastnem otroštvu, ni nasilna do svojih otrok.

2. Socialno učenje

Eden najpomembnejših napovednih kazalnikov, da bo oseba, zlasti ženska, žrtev nasilja v partnerskih odnosih, je poleg zanemarjanja v otroštvu tudi izpostavljenost nasilju v družini. Nekatere raziskave so pokazale, da so poleg izpostavljenosti nasilju v partnerskih odnosih tudi nenasilni družinski spori lahko povezani z nasiljem v mladostniških odnosih. Na podlagi opravljenih raziskav se zdi, da je izpostavljenost sporom med starši povezana s pogostejšo uporabo fizične in verbalne oblike agresije, uperjene proti intimnemu partnerju, zlasti pri dečkih, toda ne pri deklicah.

3. Navezovalni odnosi

V navezovalnih odnosih skoraj ni čistih posamičnih oblik navezanosti med partnerjema. Prepoznati je mogoče le tendence oblikovanja nekaterih oblik, ki pa se pogosto prepletajo. Tako poznamo varno, izogibajočo in ambivalentno navezanost. Za razlago pojava nasilja je pomembna predvsem travmatska navezanost, ki se lahko pojavi pri otrocih, ki so živeli v nasilnem okolju. Zlasti pri tistih osebah, ki so bile izpostavljene ponavljajočemu se in hudemu nasilju, se v odraslosti večkrat oblikuje tovrsten stil navezanosti. Take osebe pri svojih partnerjih vzbujajo strah, nagnjene so k zlorabljajočemu vedenju, so kronično anksiozne, v medosebnih odnosih zelo nezaupljive in ljubosumne, čustveno labilne. Jeza je osnovna sestavina njihovega odnosa do partnerja; ta je zmeraj pripisana partnerju in je usmerjena vanj. Pojavljajo se pričakovanja po razumevanju, sprejemanju in po varnosti, hkrati pa sta partnerjem pripisani krivda in odgovornost, če ta pričakovanja niso izpolnjena. Navezanost v takih partnerskih odnosih pomeni kronično jezo na partnerja. V takšnih primerih pride do nasilnega vedenja zaradi notranjega razpoloženjskega stanja.

4. Naučena nemoč

Žrtev je prepričana, da dogodkov v svojem življenju ne more nadzorovati. Naučena nemoč temelji na preteklih izkušnjah pomanjkanja nadzora nad dogajanjem in mnenju, da vsi napori vodijo k neuspehu. Žrtev je pasivna, nesamozavestna, prestrašena, manjka ji podpore, je v primežu čustvene in ekonomske odvisnosti.

5. Posttravmatska stresna motnja

Kompleksni skupek simptomov, ki jih oseba razvije po tem, ko je bila izpostavljena stresnemu doživetju, imenujemo posttravmatska stresna motnja (PTSD). Žrtev, ki trpi za to motnjo, vedno znova podoživlja stresno izkušnjo, izogiba se družbeni interakciji, lahko pride tudi do čustvene otopelosti in pretirane odzivnosti na dražljaje.

Zakaj žrtve vztrajajo v nasilnih odnosih – psihološki vidiki

Melita Zver Makovec

Žrtev je v odnosu s povzročiteljem prestrašena, potlačena, razvrednotena in včasih preprosto nima kam oditi, bega ne vidi kot možnosti izhoda ali pa ima premalo podpore zunaj družine oziroma je sploh nima.

Drugi razlog gre iskati v naravi navezovalnih odnosov v družini, ki je utemeljena v potrebi po zaščiti in preživetju. Ta občutek navezanosti je tako globoko zakoreninjen, da se lahko razvije in obstaja tudi v partnerski zvezi, v kateri povzročitelj kot navezovalna oseba vedno znova kaznuje žrtev. Tako lahko razumemo, zakaj žrtve občutijo bolečino, kadar se bojijo, da bodo izgubile navezovalno osebo ali pa jo dejansko izgubijo. Žrtve otroci pa sploh nimajo možnosti, da bi se sami umaknili iz nasilne družine, saj ne poznajo druge oblike varnosti. S tovrstnimi navezovalnimi odnosi lahko razložimo, zakaj žrtve v nasilnih družinah občasno doživljajo občutke varnosti, tolažbe in zaščite, obenem pa občutke nemoči, strahu in obupa. Žrtve se v "dobrih obdobjih" navežejo na družinske člane, ki sčasoma zlorabijo svojo moč nad njimi. Ker so družinski člani med seboj navezani, ostajajo žrtve v takšnem odnosu, čeprav se nasilna dejanja ponavljajo in postajajo stalna praksa njihovega vsakdana.

Povzeto po: Maja Plaz – Nasilje nad ženskami v partnerskih in sorodstvenih odnosih (2014).

Komunikacijske veščine v pogovoru z žrtvijo nasilja v družini

Snežana Kragelj

V tem prispevku je opisanih nekaj komunikacijskih veščin in dejavnikov, ki pripomorejo k vzpostavitvi stika in zaupanja z žrtvijo nasilja v družini.

Osebe, ki doživljajo nasilje v družini, so namreč zelo ranljive in nezaupljive. Strah jih je, da jim ne bo nihče verjel, ko bodo spregovorile o nasilju. Z neprimernim načinom komunikacije lahko osebo, ki pride k nam po pomoč, dodatno ranimo, izgubimo zaupanje in njeno sodelovanje.

Fizični pogoji za uspešno komunikacijo

• Prostor; zagotovite miren prostor, brez zunanjih motenj (tj. zvonjenja telefona, trkanja in odpiranja vrat). 
• Čas; pomembno je, da zagotovite dovolj časa za pogovor.
• Prisotnost drugih oseb; pogovor vodimo brez prisotnosti drugih oseb (tj. prisotnih študentov, sorodnikov, spremljevalcev in drugih oseb).

Komunikacijske veščine

Neverbalna komunikacija

Vaš ton naj bo umirjen, tonaliteta nekoliko nižja od običajne, govorite nekoliko počasneje kot po navadi. Vaša drža naj bo stabilna in skladna.​

Verbalna komunikacija

Pacienta/ko ob prihodu v ordinacijo pozdravimo. Potem ko smo postavili vprašanje, ga/jo ne prekinjajmo in pustimo čas za razmislek. V pogovoru uporabljamo besednjak in stavčno strukturo, ki je preprosta in razumljiva. V enem vprašanju oziroma stavku izrazimo samo eno misel.

»Vidim modrico okoli očesa. Ali obstajajo kakršne koli druge poškodbe, ki bi mi jih želeli pokazati?«

Povzemanje

S povzemanjem preverjamo, ali sme besede pravilno razumeli obenem pa upočasnimo hitrost pogovora. Počasnejši ritem pogovora omogoča, da:

• lažje vzpostavite stik z žrtvijo,
• pridobite več informacij,
• si lažje zapomnite povedano,
• postavite čim natančnejšo anamnezo.

Aktivno poslušanje

Žrtvi pokažite, da jo poslušate, tako da uporabljate ustrezno obrazno mimiko in geste, npr. rahlo prikimavanje, in jo s tem spodbujate, da govori. Za spodbujanje pogovora lahko uporabite del zadnjega povedanega stavka: » ... bil je vinjen, ko ste prišli domov …« in molče čakate na nadaljevanje. Uporabljate lahko povezujoče stavke, kot sta:

• »Bi mi lahko, prosim, razložili, kaj mislite s tem, ko rečete, da je vaš/a partner/ica temperamenten/na?«
• »Kako se počutite zdaj?«

Postavljanje odprtih/zaprtih vprašanj

Spretnost učinkovitega spraševanja je ključnega pomena za ugotavljanje nasilja v družini. Na začetku pogovora vedno uporabljamo samo odprta vprašanja. Zaprta vprašanja postavljamo samo takrat, kadar ugotavljamo podrobnosti, kar najpogosteje počnemo na koncu pogovora. V nobenem primeru ne postavljamo vodljiva vprašanja:

• »Se vam ne zdi, da to že predolgo traja?«
• »Ali niste rekli, da boste temu naredili konec?«

Tipi vprašanj:

Lingvistična uskladitev

Ko podrobneje sprašujete, uporabite termine/izraze, ki jih uporablja žrtev. Preveč strokovno izrazoslovje nas lahko postavi na popolnoma različna bregova. Z uporabo njenih izrazov utrjujete odnos in zaupanje:

Žrtev: »Moj fant me ne spoštuje.«
Vi: »Kaj se dogaja, ko vas vaš fant ne spoštuje?«

Skladnost

Če želite opozoriti na neskladje med verbalno in neverbalno komunikacijo, to naredite tako, da se žrtev ne bo počutila ogroženo.

»Videti je, da vam je neprijetno, ker sem vas vprašal/a o vzroku vaše poškodbe. Bi bilo v redu, če vam postavim nekaj vprašanj?«

Dejavniki vzpostavljanja dobrih odnosov

Empatija

Empatija je bistven sestavni del čustvene inteligentnosti. Ljudje, ki imajo močno izraženo empatijo, se znajo vživeti v druge, zlahka razumejo njihove vzgibe, čustva in odzive in so se zmožni postaviti v njihovo kožo.

»Videti ste prestrašeni, ko govorite o svojem/i partnerju/ici. Česa vas je najbolj strah?« 

Opogumljanje

Opogumljamo tudi tako, da uporabimo tehniko normalizacije:

»Mnoge ženske so zlorabljene v partnerskih odnosih. Nasilje v družini je problem vsega sveta.«

Sprejemanje

Sprejmite, da se lahko vaš pogled na to, kako bi se moral položaj reševati, razlikuje od pogleda žrtve. Kljub temu, da se zanjo trudite, je žrtev tista, ki je na koncu odgovorna za sprejemanje odločitev in upravljanje posledic odločitve.

Za osebe, ki so travmatizirane in govorijo o nasilju v družini ali zlorabi, je normalno tudi to, da izražajo čustva (jočejo, so jezne … ). Skozi pogovor pokažite, da sprejemate te odzive.

• »Razumljivo je, da se počutite žalostni v zvezi z odnosom s svojim/o partnerjem/ico.«
• »Jočemo takrat, kadar nam je težko.«

Poštenost in iskrenost

Iskrenost do žrtve je bistvo spodbujanja pri iskanju pomoči. Pojasnite ji pomembnost vašega sodelovanja z drugimi strokovnjaki:

»Bi vas motilo, če bi se o dogodku/dogajanju pogovorili s socialno delavko oziroma socialnim delavcem? Menim, da vam s skupnim sodelovanjem lahko bolj učinkovito pomagamo.«

Postavljanje meja

Zdravstveno osebje naj pozna in se jasno zaveda svojih osebnih in strokovnih meja pri nudenju pomoči:

• jasno opredelite svojo vlogo zdravstvenega delavca pri vodenju primera, ohranite razumne omejitve glede zagotavljanja podpore, tako da žrtev ne razvije nerealnih pričakovanj do zdravnika,
• izogibajte se vlogi terapevta, saj lahko raziskovanje žrtvinih občutkov o zlorabi škoduje, če niso oziroma ne morejo biti ustrezno obravnavani,
• napotite žrtev k socialnemu delavcu ali psihologu na svetovanje,
• ne posredujte osebne informacije prijateljem ali družini žrtve.

Vir:

Weber T, Katz Levin L, urednika. Medical Providers Guide to Managing the Care of Domestic Violence Patients within a Cultural Context. New York: New York City Mayor’s Office to Combat Domestic Violence, 2004. 

Psihološke značilnosti povzročiteljev nasilja v družini

Melita Zver Makovec

Družina naj bi bila osnovni varnostni sistem, vendar lahko zaradi kombinacije intimnosti in intenzivnih čustev družinski odnosi nihajo med naklonjenostjo in sovražnostjo.

Večina povzročiteljev fizičnega nasilja nad ženskami od 15. leta starosti je moških. Čeprav so ženske po izsledkih najnovejših raziskav tudi povzročiteljice nasilja, se zdi, da je to nasilje bolj posledica samozaščite, jeze in maščevanja, medtem ko naj bi bil osnovni motiv moškega povzročitelja vzpostaviti prevlado in nadzor nad partnerko. Po izsledkih raziskave so bile ženske, ki so bile v partnerskem odnosu žrtve nasilja, desetkrat pogosteje tudi same povzročiteljice nasilnega dejanja od vrstnic, ki niso bile žrtve nasilja, moški povzročitelji pa so bili tudi sami devetnajstkrat pogosteje žrtve nasilja.

Statistike na mednarodni ravni kažejo, da so povzročitelji spolnega nasilja v več kot 80% primerov žrtvi znane osebe, v približno 95% moški. Ženske najpogosteje doživljajo spolno nasilje od svojih partnerjev, ne glede na zakonski stan.

Mehanizmi odpuščanja in značilnosti povzročiteljev

Nasilje v partnerski zvezi ima prepoznavne značilnosti, ki so pomembne za odpuščanje. Povzročitelji pogosto racionalizirajo in opravičujejo svoje vedenje, odpuščanje pa lahko tovrstna dejanja še bolj spodbudi. To lahko tudi okrepi nesorazmerno porazdelitev moči v nasilnih partnerskih odnosih, lahko pa bi ga razumeli tudi kot toleranco do nasilja. Odpuščanje je lahko tudi strategija preživetja za žrtve nasilja v partnerskih odnosih.

Raziskave so pokazale, da obstajata najmanj dva osnovna tipa povzročiteljev, ki lahko pri žrtvah izzoveta različne odzive. Kljub temu ne moremo govoriti o tipičnem profilu povzročitelja nasilja; gre le za pri njih v večji meri izražene osebnostne lastnosti.

• Dominanten posameznik, ki nadzoruje svojo žrtev, je pri zlorabi preračunljiv. Lahko bi rekli, da je ta vrsta storilca antisocialna in/ali proaktivna. Ti posamezniki so pogosto vpleteni v kazniva dejanja in kažejo več znakov antisocialnih/narcističnih lastnosti v primerjavi z drugimi storilci nasilnih dejanj v partnerskih zvezah. Tudi v laboratorijskem okolju so bolj vešči manipulacije čustev svojih partneric. Tak karizmatičen storilec lahko žrtve pripravi do tega, da mu odpustijo in sočustvujejo z njim.
• Njegovo nasprotje, impulziven, eksplozivno agresiven posameznik, ima poleg nasilništva pogosto tudi druge psihološke težave. Ta vrsta storilca je označena kot mejna/disforična  ali reaktivna. Njihova nasilna dejanja so usmerjena predvsem proti članom svoje družine. So v psihičnem distresu, depresivni, čustveno nasilni, kažejo znake mejne osebnostne motnje ter imajo težave z zlorabo drog in alkohola. Ti posamezniki pri raziskavah v laboratorijskem okolju pogosto izgubijo nadzor nad čustvi pri interakciji s svojo partnerico. V primerjavi z dominantnimi povzročitelji se njihove zveze pogosteje končajo z razvezo. Ker ti posamezniki niso sposobni velike manipulativnosti, so šibkejši na psihološki ravni, ženske težje sočustvujejo z njimi in jim redkeje odpustijo.

Normalizacija nasilja

Žrtev in povzročitelj nasilja se v vsakdanu različno spopadata s pojavom nasilja. Skozi leta in leta pojavljanja nasilja to postane del vsakdanjega življenja, kar vodi do sprejemanja in opravičevanja pojava. Pri tem moški nasilje normalizira v smislu usmerjene strategije nadzorovanja ženske. Izmenjaje uporablja različne mehanizme: izolacijo žrtve, menjavanje faz nasilja in nežnosti. Ženska je v nasilnem odnosu omejena; njena pot normalizacije in s tem prilagoditve na nasilje stremi od pomanjkanja nadzora do strategije za končanje nasilja,  nazadnje pa se spremeni v strategijo za preživetje.

Starost in demenca kot dejavnika tveganja za izpostavljenost nasilju v družini

Nena Kopčavar Guček

Nasilje je zloraba moči in vsako kršenje temeljnih človekovih pravic. Nasilje kot destruktivna oblika medčloveških odnosov je nedvomno vsaj tako staro kot pojem družine. V družinskih odnosih lahko pride do vseh vrst nasilja (fizično, spolno, psihično, vključno z zanemarjanjem in s finančnim nasiljem). Najpogostejše nasilje v družini je nasilje v partnerskih odnosih, pojem pa vključuje še nasilje nad otroki (zlorabo otrok) in nasilje nad starejšimi (zlorabo starejših).

Oblike nasilja nad starejšimi

Nasilje in zanemarjanje sta pri starejših vzrok za nepotrebno trpljenje, poškodbe, bolečine, izgubo ali kršitve pravic in slabšo kakovost življenja. Značilnosti duševne zlorabe starejših so besedni spopadi, psovanje in kričanje ter povzročanje trpljenja, čustvenih bolečin in žalosti. Posebne oblike nasilja pri od tuje pomoči odvisnih posameznikih (ne le zaradi starosti, temveč tudi zaradi bolezni, invalidnosti ali drugih razvojnih in osebnih okoliščin) so lahko še medicinska zloraba, zanemarjanje, zapuščenost in ekonomsko nasilje. Zanemarjanje je neizpolnjevanje obveznosti s strani skrbnika, ki mu je bila oseba zaupana v skrbništvo: nepripravljenost zagotavljanja nujno potrebnih dobrin, kot so hrana, voda, obleka, zdravila, osnovna nega in osebna higiena, onemogočanje dostopa do zdravstvene oskrbe, odtegovanje osnovne nege ter zagotavljanja udobja in varnosti. Zapuščenost je stanje, ko skrbnik starejšo osebo ali bolnika, ki mu je bil zaupan v skrbništvo, zapusti in ga ne obiskuje v bolnišnici, v domu starejših občanov ali v drugi ustanovi.

Dejavniki tveganja za izpostavljenost nasilju pri starejših

Med glavnimi vzroki za nasilje nad starejšimi ženskami so bili brezposelnost odraslih otrok, pomanjkanje socialnih stikov, osamljenost, odvisnost od pomoči, neurejenost odnosov, medgeneracijski konflikt, preobremenjenost, izčrpanost skrbnikov in toleranca do nasilja.

Demenca ni le dejavnik tveganja za izpostavljenost nasilju pri starejših, predstavlja tudi oviro pri prepoznavanju le-tega. Vzpostavljanje komunikacije med žrtvijo ter zdravstvenim osebjem in socialnim skrbstvom je oteženo in manj zanesljivo. Nezanesljivost lahko povzročitelji nasilja – skrbniki žrtve izpostavljajo in poudarjajo pri stikih žrtve nasilja s strokovnim osebjem. Osebe z demenco pri svojih skrbnikih sprožajo več nestrpnosti in nepotrpežljivosti kot drugi bolniki. Strah in odvisnost starostnikov od njihovih negovalcev – povzročiteljev nasilja preprečuje razkritje. Telesno nasilje je vedno spremljano s psihičnim nasiljem. Izpostavljenost psihičnemu nasilju pa je v odsotnosti telesnega nasilja zelo težko prepoznati. Starejši žrtve nasilja so tako ujeti v svojo družino, izpostavljeni nasilju, socialno izolirani, izpostavljeni hudemu in nenehnemu stresu, poškodbam ter zvečani umrljivosti.

Naraščajoči delež starejših v populaciji, velika pogostnost nasilja v domačem okolju in visok delež smrti starejših, povzročenih z nasiljem v družini, izpostavljajo pomembno vlogo zdravnika družinske medicine pri odkrivanju nasilja. Starejši s številnimi sočasnimi kroničnimi boleznimi se najpogosteje zatekajo k zdravnikom družinske medicine, ki imajo zaradi kontinuitete, zaupanja in pogostih stikov največjo možnost odkrivanja žrtev nasilja. Podatki kažejo, da v Združenih državah Amerike zdravniki družinske medicine odkrijejo samo 2 % vseh prijavljenih primerov nasilja nad starejšimi.

Posledice nasilja pri starejših

V Evropski uniji nad bi bilo letno 8.300 smrti v skupini starejših nad 60 let posledica nasilja v družini. V primerjavi s posledicami nasilja pri mlajših imajo starejši bolj dolgoročne posledice, postanejo šibkejši, rehabilitacija je daljša in zahtevnejša, poslabša se splošno zdravstveno stanje in urejenost kroničnih bolezni, imajo več zapletov pri zdravljenju in terjajo višjo raven oskrbe. Kot posledica telesnega nasilja so najpogostejše podplutbe, zlomi kosti in poškodbe glave.

Med psihološkimi posledicami nasilja so pogosti hud strah, trpljenje, jeza, anksioznost, izolacija od družine in prijateljev, žalost, občutek nemoči, posttravmatski stres, nizka samopodoba, izguba samozaupanja, samopoškodovanje, samomorilnost.

Razširjenost nasilja nad starejšimi je odvisna od kulture in okolja. Najpogostejši povzročitelji nasilja so partnerji, otroci in skrbniki/negovalci žrtve. Ženske so bolj izpostavljene nasilju kot moški. Nasilju so bolj izpostavljeni tisti z nižjo izobrazbo in ovdoveli, živeči v mestnem okolju, krhki, multimorbidni in tisti s kognitivnimi motnjami (demenco).

Pogostnost izpostavljenosti starejših nasilju

Zaradi različnih časovnih okvirov so izsledki raziskav o pogostnosti nasilja nad starejšimi (osebe v starosti nad 65 let) težko primerljivi, saj so nekateri ocenjevali nasilje »v zadnjem letu« pred raziskavo (Kanada, Združene države Amerike in Nizozemska), drugi »od upokojitve naprej«, v Veliki Britaniji pa so preiskovance spraševali o nasilju »v zadnjih nekaj letih«. Če je upoštevano telesno, duševno, ekonomsko in spolno nasilje ter zanemarjanje, izsledki raziskav v razvitih okoljih kažejo delež nasilja nad starejšimi v domačem okolju od 4 do 6 %.

V raziskavi iz leta 1993 v Združenih državah Amerike je med 345 negovalci 33 posameznikov

(11,9 %) poročalo o lastnem telesnem nasilju nad starejšimi (potiskanje, brcanje, ščipanje,

grizenje, udarjanje). Nasprotno je 92 negovalcev poročalo o nasilju starejših nad njimi. Natančnejša analiza je pokazala, da so imeli negovalci žrtve nasilja daljše izkušnje pri delu v zdravstveni negi, dosegli so višje število točk na lestvici za depresijo in negovali so ljudi s hujšo obliko demence kot negovalci, ki niso bili deležni nasilja svojih oskrbovancev.

Raziskava med starejšimi ljudmi, ki živijo doma, je v Evropski uniji (približno 142.900.000 ljudi) v zadnjih 12 mesecih pred raziskavo odkrila 2,7 % (približno 4 milijone) starejših z izkušnjo fizičnega nasilja, 0,7 % je bilo spolno zlorabljenih (približno 1 milijon), 19,4 % jih je bilo izpostavljenih psihičnemu nasilju (približno 29 milijonov) in 3,8 % ekonomskemu nasilju (približno 6 milijonov). Nasilje je navedeno kot vzrok za 30 % vseh smrti pri starejših na leto v EU.

Rezultati raziskav o nasilju nad starejšimi pri nas

V Sloveniji je bilo v zvezi z nasiljem nad starejšimi izvedenih nekaj raziskav. Urad za enake možnosti je leta 2004 izvedel raziskavo z naslovom »Spregovorimo o nasilju nad starejšimi ženskami«. Največ nasilja je bilo odkritega nad osebami v starosti od 75 do 85 let. Ženske žrtve nasilja so opisovale več združenih oblik nasilja, pretežno so imele nižjo izobrazbo, večinoma so bile ovdovele, v 40 % primerov so živele v skupnih gospodinjstvih, v 83 % primerov so imele zdravstvene težave oz. so bile gibalno ovirane. Pri moških žrtvah nasilja sta prevladovala telesno in ekonomsko-materialno nasilje. Povzročitelji nasilja so bili v večini družinski člani. Raziskava Inštituta Antona Trstenjaka iz leta 2006 je pokazala, da je bila verjetnost za izpostavljenost nasilju pri starejših v urbanem okolju do 30 % večja kot v podeželskem. V mednarodnem projektu »Odpravljanje tabuja« so v letih 2007‒2009 ugotovili težave pri raziskovanju in ocenjevanju pogostnosti nasilja ‒ pomanjkanje strategij in orodij za prepoznavanje, odkrivanje zlorab in njihovo ustrezno obravnavanje.

V mednarodni raziskavi o nasilju nad starejšimi ženskami »STOPVi.E.W.« je v letih 2009‒2011 sodelovala tudi Slovenija. Podatke o nasilju nad starejšimi so zbrali iz različnih virov: leta 2010 naj bi bilo 5.737 primerov kaznivih dejanj z udeležbo vsaj ene oškodovane osebe, starejše od 64 let. Istega leta naj bi bilo zabeleženih 4.631 primerov kaznivih dejanj z udeležbo starejših. Po podatkih Skupnosti centrov za socialno delo je bilo v letu 2010 obravnavanih 195 starejših žrtev nasilja in zlorab, in sicer 152 zaradi duševnega nasilja, 145 zaradi telesnega nasilja, 25 zaradi ekonomskega nasilja, 9 zaradi zanemarjanja in 4 zaradi spolnega nasilja. Na prvih petih mestih med najpogostejšimi oblikami prijavljenega nasilja nad starejšimi ženskami v Sloveniji so bili duševno in ekonomsko nasilje, zanemarjanje, zapuščenost in fizično nasilje, nad starejšimi moškimi pa je bilo prijavljeno samo telesno nasilje. Po podatkih nevladnih organizacij so najpogostejši povzročitelji nasilja trenutni partnerji, družinski člani in negovalci. Zanimiva je primerjava arbitrarne starosti, ki je meja za »starejše« v različnih sodelujočih državah: Bolgarija ‒ 55 let, Francija ‒ 75 let (upoštevajo fiziološko starost in ne mejo za upokojitev), Italija ‒ 75 let (za zdrave), Portugalska in Slovenija ‒ nad 65 let, Španija ‒ nad 64 let. Starost nad 65 let se je v eni izmed raziskav, opravljenih v okolju družinske medicine v Sloveniji, izkazala kot zaščitni dejavnik pred nasiljem v družini.

Je Slovenija prijazna starejšim?

V Sloveniji je bilo v zadnjem času izvedenih nekaj aktivnosti za ozaveščanje, informiranje in izobraževanje laične in strokovne javnosti. Zdravstvo, socialno varstvo, nevladne organizacije in zainteresirana javnost imajo potencial za ustvarjanje mreže za preprečevanje, zdravljenje in podporo  ranljivim posameznikom, žrtvam nasilja v družini in ljudem z demenco. Inštitut Antona Trstenjaka premošča medgeneracijske vrzeli in promovira sožitje. Preprečevanje nasilja in zaščita žrtev sta del celostne obravnave, ki mora vključevati tudi skrb za skrbnike starejših – povzročitelje nasilja. Mreža Matija zagotavlja oskrbo na domu in pomoč prostovoljcev in strokovnjakov. Univerza tretjega življenjskega obdobja s kontinuiteto vseživljenjskega učenja in z vzpostavljanjem socialnih stikov omogoča preprečevanje demence. Društvo Spominčica – Alzheimer Slovenija s celostno obravnavo posameznikov z demenco, z ozaveščanjem laične in strokovne javnosti in s podporo skrbnikom predstavlja pomemben dejavnik v pomoči bolnikom in njegovim družinam. Vsakoletni Dnevi nevroznanosti, ki jih organizira društvo Sinapsa, igrajo pomembno vlogo pri širjenju najnovejših spoznanj na področju človeškega uma. Številne druge nevladne organizacije predstavljajo pomemben del opore žrtvam nasilja v družini.

Priporočena literatura:

1. Podnieks E. National survey on abuse of the elderly in Canada. Journal of Elder Abuse and Neglect 1992; (4): 5–58.

2. Comijs HC, Smit JH, Pot AM, Bouter LM, Jonker C et al. Elder abuse in the community: prevalence and consequences. Journal of the American Geriatrics Society, 1998, 46: 885–888.

3.  Kivela SL, Köngäs-Saviaro P, Kesti E, Pahkala K, Ijäs ML. Abuse in old age: epidemiological data from Finland. Journal of Elder Abuse and Neglect, 1992, 4: 1–18.

4. Ogg J, Bennett GCJ. Elder abuse in Britain. British Medical Journal, 1992, 305: 998–999.

5. Désy PM, Prohaska TR. The Geriatric Emergency Nursing Education (GENE) course: an evaluation. Journal of Emergency Nursing, 2008, 34: 396–402.

6. Eisdorfer C et al. The effect of a family therapy and technology-based intervention on caregiver depression. The Gerontologist, 2003; 43: 521–531.

7. Elliot A, Burgio LD, DeCoster J. Enhancing caregiver health: findings from the resources for enhancing Alzheimer’s caregiver health II intervention. Journal of the American Geriatrics Society, 2010; 58: 30–37.

8. Martín-Carrasco M, Martín MF, Valero CP, Millán PR, García CI, Montalbán SR et al. Effectiveness of a psychoeducational intervention program in the reduction of caregiver burden in Alzheimer’s disease patients’ caregivers. International Journal of Geriatric Psychiatry; 2009; 24: 489–499.

9. Navarro AE, Wilber KH, Yonashiro J. et al. Do we really need another meeting? Lessons from the Los Angeles County Elder Abuse Forensic Center. The Gerontologist, 2010; 50: 702–711.

10. Wiglesworth A et al. Findings from an Elder Abuse Forensic Center. The Gerontologist, 2006; 46: 277–283.

11. Malks B, Schmidt CM, Austin MJ. Elder abuse prevention: a case study of the Santa Clara County Financial Abuse Specialist Team (FAST) program. Journal of Gerontological Social Work, 2002; 39 (3): 23–40.

12. Lachs MS, Williams C, O`Brien S, Pillemer KA, Charlson ME. The mortality of elder mistreatment. Journal of the America Medical Association, 1998; 280:428–432.

13. Active ageing: a policy framework. Geneva:World Health Organization, 2002 (WHO/NMH/NPH/02.8).

14. Rosenblatt DE, Cho KH, Durance PW.Reporting mistreatment of older adults: the role of physicians. Journal of the American Geriatric Society, 1996; 44: 65–70.

15. Perel Levin S. Discussing screening for elder abuse at primary health care level. Geneva: World Health Organisation, 2008.

16.Tomažič K, Zorč A. Nasilje nad starimi, raziskava tiskanih medijev. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka, 2006. Pridobljeno 17. 5. 2011 s spletne strani http://v2.inst-antonatrstenjaka.si/slike/528-1.pdf,.

17. Japelj Šlajmer M, Blažun H, Kokol P. Breaking the taboo, Nasilje nad starejšimi ženskami v družini: prepoznavanje in ukrepanje. Dunaj, 2009. Pridobljeno 23. 5. 2011 s spletne strani: http://btt.roteskreuz.at/fileadmin/btt/PDFs/Broschuere_slo_web.pdf.

18. Raziskava o nasilju nad starejšimi ženskami STOPVi.E.W. Pridobljeno 15. 8. 2014 s spletne strani: http://www.zdus-zveza.si/docs/STOP%20VI.E.W/766_Porocilo_nasilje_nad_starejsimi_zenskami.pdf.

KULTURNA RAZLIČNOST IN OBRAVNAVA NASILJA V DRUŽINI

Sanja Cukut Krilić

Prepoznava in obravnava nasilja v družini sta odvisni tudi od prepričanj strokovnih delavcev o določeni kulturi oziroma etnični skupini. Dogaja se, da strokovne službe zaradi domnevne kulturne različnosti žrtev in/ali povzročiteljev nasilja v družini ne obravnavajo ustrezno, saj njihove prakse gledajo kot »del kulture«, in ne kot nasilje v družini.

Primer 1: Spolnost oseb, starih manj kot 15 let

Po spremembah Kazenskega zakonika iz leta 2012 spolni odnosi ali drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara 15 let, niso kaznivi, če je bilo dejanje storjeno z osebo primerljive starosti in če ustreza stopnji njene duševne in telesne zrelosti. V praksi pogosto ni jasno, ali gre za prostovoljna spolna razmerja, ali tovrstna dejanja vsebujejo elemente spolnega nasilja. Posebej izpostavljena je ta dilema pri skupinah prebivalstva, kjer so prakse zgodnjega poročanja in spolne aktivnosti bolj običajne (na primer Romi in nekatere druge etnične manjšine). Tovrstne prakse lahko vsebujejo nekatere elemente kaznivega dejanja (na primer spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, kaznivo dejanje prisiljenja v primeru nastanitve mladoletne osebe proti njeni volji, zanemarjanje otroka in surovo dejanje, če starši dovolijo mladoletni osebi živeti pri novi družini, kršitev osebnega dostojanstva in varnosti, če je pri preverjanju nedolžnosti na poročno noč prisotna ženinova družina).

Primer 2: Prisilne poroke

Tako na mednarodni kot tudi na nacionalni ravni obstaja soglasje o tem, da so prisilne poroke oblika nasilja v družini. Podlaga za tako opredelitev so številni pravni dokumenti, kot sta na primer Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in svoboščin ter Konvencija o otrokovih pravicah. Kljub temu se je v Mariboru leta 1995 zgodilo, da je sodišče 23-letnega Roma, ki je bil poročen z deklico, staro 12 let, oprostilo spolnega nasilja nad osebo, mlajšo od 14 let, in spolnega napada na otroka z utemeljitvijo, da je bil obtoženec determiniran z romsko kulturo in se zato ni zavedal, da je tako ravnanje prepovedano. Leta 2010 je bil medijsko odmeven primer prisilne poroke 13-letne Rominje, ki jo je oče prodal v družino 18-letnega Roma. Nekateri socialni delavci so o primeru javno izjavili, da gre za romsko kulturo, v kateri je normalno, da se dekleta poročajo mlajša. Pristojne službe deklice niso ustrezno zaščitile.

Zdravstveni delavec lahko pri obravnavi pacientov iz nekaterih etničnih skupin domneva, da je med določenimi etničnimi skupinami toleranca do nasilja na splošno višja kot pri »večinskem« prebivalstvu, zato zaznanega nasilja ne bo primerno obravnaval, saj bo nasilje videl kot »del njihove kulture«. Morda bo domneval, da nasilje tudi žrtev vidi kot sprejemljivo. Mladoletna Rominja morda ne bo hotela razkriti spolnega nasilja mlademu medicinskemu tehniku ali zdravniku zaradi zaznanih razlik v kulturnih vrednotah. Zdravstveni delavec ne bo upošteval, da sta spolnost in nasilje zanjo morda tabu temi, ki zahtevata drugačen oziroma bolj poglobljen pristop. Prav tako se pogosto lahko zgodi, da žrtev ne bo hotela govoriti v prisotnosti drugih družinskih članov, zlasti seveda, če je pri zdravstveni obravnavi prisoten tudi povzročitelj nasilja. Zaradi domneve, da Romi »stvari urejajo med sabo« v okviru t.i. romskih zakonov, se morda zdravstveni delavec ne bo želel vpletati v primerih nasilja v družini.

Pojavlja se dilema, ali lahko določene oblike vedenja obravnavamo kot sprejemljive, ker so domnevno del kulturnega okolja, kateremu pripadajo posameznice in posamezniki. Kljub temu, da so v tovrstnih primerih nujne kulturnim posebnostim prilagojene oblike delovanja, ukrepamo v skladu z načelom ničelne tolerance do nasilja v družini in sledimo predpisanim protokolom in slovenski zakonodaji.

Literatura:

Ganley AN. Improving the Health Care Response to Domestic Violence: A trainerʼs manual for health care providers. San Francisco: Family Violence Prevention Fund, 1998. Pridobljeno 20.5. 2015 s spletne strani: http://www.futureswithoutviolence.org/userfiles/file/Maternal_Health/HealthTrainerManual.pdf.

Maurič D. Spolna dejavnost oseb, mlajših od 15 let, in izkušnje iz ginekološkega dispanzerja v ZD Maribor. V: Pinter B (ur.): Spolno nasilje. X. Spominski sestanek akad. prof. dr. Lidije Andolšek-Jeras, Ljubljana, 28. november 2014. Ljubljana: Slovensko društvo za reproduktivno medicino, 2014: 62-63.

Narat T, Lebar L, Kovač N, Kobal Tomc B. Prisilne poroke romskih deklic – končno poročilo, Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, 2014. Pridobljeno 15.4. s spletne strani: http://www.irssv.si/upload2/Prisilne%20poroke%20romskih%20deklic.pdf.

Pinter B. Reproduktivno zdravje in spolno nasilje. V: Pinter B (ur.): Spolno nasilje. X. Spominski sestanek akad. prof. dr. Lidije Andolšek-Jeras, Ljubljana, 28. november 2014. Ljubljana: Slovensko društvo za reproduktivno medicino, 2014: 1-9.

Štolfa Gruntar A. Spolna dejavnost oseb, mlajših od 15 let – izkušnje iz ambulante za otroško ginekologijo Ginekološke klinike v Ljubljani. V: Pinter B (ur.): Spolno nasilje. X. Spominski sestanek akad. prof. dr. Lidije Andolšek-Jeras, Ljubljana, 28. november 2014. Ljubljana: Slovensko društvo za reproduktivno medicino, 2014: 64-65.

Urh Š. Etničnost in spol: položaj Rominj v zasebnem in javnem prostoru. Socialno delo, 50, 6, 2011.357-368.

Žnidaršič Skubic V. Svoboda odločanja o rojstvih otrok pri mladoletnicah (prekinitev nosečnosti in kontracepcija). V: Pinter B (ur.): Spolno nasilje. X. Spominski sestanek akad.  prof. dr. Lidije Andolšek-Jeras, Ljubljana, 28. november 2014. Ljubljana: Slovensko društvo za reproduktivno medicino, 2014: 66-67.​

Ozaveščanje migrantk in migrantov o nasilju v družini: primer dobre prakse iz Avstralije

Mojca Vah Jevšnik

Preventivni programi, katerih namen je obveščanje in ozaveščanje, lahko pomembno pripomorejo k zmanjšanju nasilja nad migrantkami in migranti. Primer dobre prakse je na primer Avstralija, ki vsaki migrantki ali migrantu, ki zaprosi za vstop v državo na podlagi združevanja družine (pridobi t.i. partnersko vizo), posreduje informacije o tem, kako je v Avstraliji opredeljeno nasilje v družini, spolna zloraba, prisilna poroka in podobno. V brošuri je pojasnjeno, da je nasilje v družini nesprejemljivo in kazensko pregonljivo dejanje, da lahko povzročitelj nasilja konča v zaporu in da je avstralska policija varna in vredna zaupanja. Podane so telefonske številke policije, svetovalne službe in službe za tolmačenje, ki zagotovi brezplačno prevajanje, če je potrebno. Pojasnjeno je tudi, da žrtvam nasilja v družini ni treba vztrajati v nasilnem odnosu, da bi obdržale dovoljenje za prebivanje, in da je pomoč dostopna vsem migrantkam in migrantom ne glede na njihov migracijski status in ne glede na to, ali so še v partnerskem razmerju ali ne. Brošura je prevedena v 22 jezikov, prilagojena pa je tudi osebam z nizko stopnjo pismenosti, in sicer tako, da glavne informacije poda s preprostim besedilom in s pomočjo slik.

Brošura 1: Informacije za migrantke, ki v državo vstopajo na podlagi združevanja družine

Brošura 2: Informacije za migrantke z nizko stopnjo pismenosti