Posledice nasilja za zdravje
Kljub razlikam med vzorci nasilnih dejanj, ki jih v družinskem krogu opazimo pri moških in ženskah, imajo nasilje, trpinčenje in zlorabe enako uničujoče posledice. Enaki nevarnosti so izpostavljeni tudi družinski člani, ki so nasilno dejanje med drugimi člani družine »samo« opazovali. Težko je potegniti ločnico med vzroki otrokovih težav, do katerih je prišlo zaradi izpostavljenosti nasilnim družinskim sporom, in splošnimi vzroki, saj lahko otroka zaznamujejo tudi nenasilni spori med starši.
Kakršna koli oblika nasilja ima opazne posledice na zdravstveno stanje žrtev v obliki fizičnih in tudi psihosomatskih posledic.
Čeprav je na prvi pogled manj opazno, ima psihično nasilje enake uničujoče posledice kot fizično nasilje. 81% žensk, ki so bile v partnerskem odnosu žrtve fizičnega nasilja, je pozneje v življenju kazalo znake posttravmatske stresne motnje. Znaki tovrstnega stanja so se pozneje v življenju pokazali pri 63% žensk, ki so bile v partnerskem odnosu žrtve psihičnega nasilja.
Poleg telesnih posledic fizičnega nasilja je treba izpostaviti tudi pomen posledic za duševno zdravje, med katerimi so lahko depresija, anksioznost, izguba spomina, zloraba drog in alkohola ter izguba teka. Žrtev lahko razvije nižje socialno samospoštovanje, bolj soodvisno samopodobo, samomorilska nagnjenja in nagnjenost k samopoškodovanju ter začne iskati tvegane situacije.
Rezultati več raziskav so nakazali povezavo med nasiljem v partnerskih odnosih in akutnimi ter kroničnimi oblikami bolezenskih stanj, na primer poškodbe, hudi glavoboli, bolečinski sindromi (zlasti bolečina v vratu in hrbtu), bolečina v trebuhu, artritis, bolezni srca in ožilja, krči v črevesju, čiri na želodcu in druge težave prebavnega trakta.
Med vplive nasilja na bolezenska stanja spolnih organov in rodil sodijo povečana nevarnost spolno prenosljivih vnetij, vaginalno krvavenje, vaginalna vnetja, bolečine v medenici, boleče uriniranje, vnetje urinarnega trakta, boleč spolni akt, splav, neželena nosečnost, nizka teža novorojencev, predčasen porod in smrt novorojencev.
Pri žrtvah, ki so bile izpostavljene različnim oblikam nasilnih dejanj, se lahko razvijejo številni psihopatološki simptomi. Rezultati raziskav kažejo, da je odstotek otrok, ki so nagnjeni k razvoju duševnih motenj, znatno večji v družinah, v katerih je prihajalo do nasilnih dejanj, kot v družinah brez nasilnih konfliktov. Kljub temu izpostavljenosti nasilnemu dejanju ne moremo obravnavati kot neposredni in edini vzrok za nastanek duševnih motenj, ampak samo kot enega izmed dejavnikov, ki je prispeval k nastanku duševne motnje.
Revščina, brezposelnost in nasilje v družini
Revščina in brezposelnost sta mnogo več kot le enoznačna statistična podatka funkcionalnega pomena. V povezavi z nasiljem v družini ju je nemogoče iztrgati iz širših kontekstov življenjskih okoliščin žrtev in povzročiteljev, kot so neurejeni statusi, ločitveni postopki, izguba doma, neplačevanje preživnine za otroke, izguba zdravstvenega zavarovanja oziroma neplačevanje zavarovanja, sodni postopki delitve premoženja ter tudi zdravstvene okoliščine in težave, s katerimi se soočajo žrtve nasilja v družini (npr. depresivne, anksiozne motnje, motnje v duševnem razvoju, nenalezljive kronične bolezni in druge), ter alkoholizem (ki se tako v raziskavi POND, 2015 kot v drugih domačih in tujih raziskavah kaže kot čvrsta spremljevalna okoliščina brezposelnosti ali ekonomske izključenosti oz. revščine).
V raziskavah se brezposelnost v kontekstu nasilja v družini, tako pri otrocih in odraslih, omenja prevladujoče neposredno:
- V sklopu dejavnikov tveganja: številni avtorji skladno navajajo revščino, enostarševstvo, brezposelnost, alkoholizem in uživanje mamil, socialno izključenost, nizko stopnjo izobrazbe, oblike oviranosti otrok ali odraslih kot prevladujoče dejavnike tveganja za nasilje v družini: obstaja povezava med brezposelnostjo ter večjim tveganjem za pojav nasilja (glej npr. Lochart s sodelavci, 2012; Buzava s sodelavci, 2010; Kopčavar Guček, 2015).
- Funkcionalno interpretirana brezposelnost se pojavlja tudi kot spremenljivka v kvantitativnih raziskavah, najpogosteje zgolj posredno v sklopu demografskih značilnosti raziskovalnega vzorca.
Nedavna raziskava Selič s sodelavci (2014) je ena redkih kompleksnejših kvalitativnih raziskav v Sloveniji, ki poleg drugih dejavnikov tveganja analizira in kontekstualizira tudi povezavo med brezposelnostjo in nasiljem v družini (oziroma medpartnerskim nasiljem, kot ga opredeljuje raziskava) med pacienti v ambulantah družinske medicine. Leta 2013 je 64 družinskih zdravnikov po Sloveniji svoje paciente spraševalo, na osnovi za raziskavo določenih vstopnih pogojev, o izkušnjah z medpartnerskim nasiljem. V treh fazah izbiranja vzorca so v končni fazi obdelovali podatke 470 sodelujočih pacientov, ki so ustrezali kriterijem izpostavljenosti nasilju v družini. Rezultati raziskave jasno kažejo, da je brezposelnost močan dejavnik tveganja za izpostavljenost psihičnemu medpartnerskemu nasilju; pri ženskah se je v kombinaciji s preteklimi partnerskimi konflikti izkazal še za malo višji dejavnik tveganja kot pri drugi populaciji. Prav tako raziskave s področja Združenih držav Amerike kažejo, da je verjetnost, da bo ženska žrtev nasilja v družini, katere partner je doživel dvojno ali trojno obdobje prekinitve zaposlitve, trikrat večja v primerjavi z ženskami, katerih partnerji so imeli stalno zaposlitev (Buzava s sodelavci, 2012).
Številne raziskave ter opažanja strokovnjakov v praksi soglašajo, da je brezposelnost dejavnik tveganja za pojav nasilja v družini (ni pa vzrok za nasilje v družini).
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2013 o vplivu gospodarske krize na enakost spolov in pravice žensk poudarja, da je nasilje nad ženskami pogostejše, če zaradi gospodarske krize moški izgubljajo službe in premoženje (Horvat, 2014). Tudi pri nas centri za socialno delo opozarjajo, da ekonomska kriza v prepletu z drugimi dejavniki povečuje pojavnost nasilja v družini.
Že leta 2004 je v posebnem poročilu o nasilju v družini takratni Varuh človekovih pravic Republike Slovenije Matjaž Hanžek (Nasilje v družini …, 2004) opozarjal, da naraščajoča oziroma visoka stopnja brezposelnosti ter revščine pomeni tveganje za naraščanje nasilja v družini. Deset let kasneje tudi Selič s sodelavci (2014) enako opozarja na tveganje. Trditev avtorji utemeljijo tudi s tujimi raziskavami, ki navajajo, da se nasilje v družini pogosto uporablja za razreševanje konfliktov v družinski skupnosti, ki nastajajo zaradi revščine in ekonomskega pomanjkanja (Selič s sodelavci, 2014). Podobno ugotavlja Zavirškova (2015).
Revščino in brezposelnost v povezavi z nasiljem v družini je torej ustrezno interpretirati kot dejavnika tveganja ter okoliščini, ki lahko vodita v dodatno marginalizacijo, viktimizacijo in razne oblike izključevanja ter izključenosti žrtev nasilja v družini.
Viri:
Buzava S E, Buzava G C, Stark E. Responding to domestic violence: the integration of criminal justice and human services. California: Sage Publications, 2012.
Horvat D. Nasilje nad ženskami v okviru človekovih pravic. V Veselič Š, Horvat D, Plaz M (ur). Priročnik za delo z ženskami in otroci z izkušnjo nasilja. Ljubljana: Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja, 2014.
Kopčavar Guček N. Pogostnost zaznavanja in obravnave nasilja v družini v ambulanti zdravnika družinske medicine. Doktorska disertacija. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 2015.
Lochart L L, Danis S F (ur). Domestic violence. Intersectionality and cultural competent practice. New York: Columbia University Press, 2010.
Nasilje v družini – poti do rešitve. Posebno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, junij 2004. Pridobljeno s spletne strani 22. 6. 2015: http://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/posebna_porocila/pp-nasilje-junij2004.vsebina.pdf.
Plaz M. Nasilje nad ženskami v partnerskih in sorodstvenih odnosih. V Veselič Š, Horvat D, Plaz M (ur). Priročnik za delo z ženskami in otroci z izkušnjo nasilja. Ljubljana: Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja, 2014.
POND 2015 (interno gradivo raziskave dostopno na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU).
Selič P, Švab I, Kopčavar Guček N. A cross-sectional study identifying the pattern of factors related to psychological intimate partner violence exposure in Slovenia family practise attendees: what hurt them the most. BMC Public Health, 2014; 14: 223-327.
Zaviršek D. Ljubeče družine v času krize. Pridobljeno s spletne strani 2. 6. 2015: http://www.mladina.si/164380/ljubece-druzine-v-casu-krize.
Posebnosti podeželskih in kmečkih okolij za prepoznavo in obravnavo nasilja v družini
Tuja in domača literatura o nasilju v družini poudarja, da so določena okolja raznolika zaradi strukturnih ovir in omejenih razpoložljivih virov, kamor sodijo tudi podeželska in kmečka okolja z navadno nižjimi deleži izobraženih ljudi, nižjimi dohodki, višjimi stopnjami brezposelnosti, omejenimi socialnimi in zdravstvenimi storitvami, s pomanjkljivim transportnim sistemom in prostorsko osamitvijo. Taka okolja osebam z izkušnjo nasilja ne nudijo večvrstnih bivalnih, zaposlitvenih in izobraževalnih možnosti, pravniških, zdravstvenih in skrbstvenih storitev, kot so: otroško varstvo, domovi za stare ali pa varne hiše.
Svojevrsten odziv na nasilje v družini povezujejo še kulturne norme, ki so v sicer raznovrstnih podeželskih in kmečkih skupnostih navadno utemeljene v ideologijah samozadostnosti, zanašanja nase, samocenzure, v normi moškega hranitelja družine, močni vrednoti kohezivnosti družine in ugleda lokalne skupnosti.
Drastične spremembe v načinih kmetovanja, ki imajo za posledico povečane stopnje zaposlovanja žensk zunaj kmetije, nezainteresiranost mladih za nadaljevanje kmetovanja, tehnološke inovacije pa izničujejo potrebo po telesni moči, vplivajo na spreminjanje spolnih položajev in javne podobe podeželske »moškosti«. Ta se zrcali tudi v ponotranjenju nasilja oz. v višjih stopnjah smrtnosti in obolevnosti moških v kmečkih skupnostih, v katerih prevladujeta kultura sramu iskanja pomoči in kultura ohranjanja težav v tajnosti. Taka arhitektura podeželskega življenja krepi nevidnost nasilja v družini.
Prav strukturne ovire podeželskega okolja, »tradicionalno« razumevanje spolnih vlog, neformalni socialni nadzor, še posebno pa »velika gostota poznanstev«, ki se zrcali tudi v vpetosti zdravstvenega, socialnega in kazenskopravnega osebja v isto okolje žrtve in povzročitelja, vplivajo na šibko prepoznavo in poročanje o nasilju v družini oz. na visoko strpnost do tega pojava.
Za učinkovitejše spoprijemanje z nasiljem v družini v podeželskih in kmečkih okoljih je priporočljivo:
- stalno (v odročnejših delih tudi mobilno) izobraževanje in razširjanje informacij o nasilju v družini s ciljem, da se žrtve, povzročitelje, zdravstveno osebje, policijo, pooblaščence, zagovornike, nevladne organizacije, centre za socialno delo in duhovščino pouči o posebnostih nasilja v družini na podeželju;
- da zdravstveno osebje dokumentira nasilje v družini, naslovi pacienta na pristojne ustanove, da se usposobi za zaupno komunikacijo s pacientom o nasilju v družini in oskrbi pacienta z nujnimi informacijami in stiki ob nasilju v družini;
- usklajeno odzivanje oz. skupno delovanje zdravstvenega osebja, kazenskopravnih služb, socialnih služb, lokalnih skupin idr., pri čemer je nujno natančno razumevanje lastnih pristojnosti in pristojnosti drugih, da se skupaj načrtuje izboljšan odziv na nasilje v družini;
- denarno podpreti delovanje podpornih sistemov in storitev na podeželju;
-
ozaveščanje širše podeželske skupnosti, da je nasilje v družini nesprejemljivo dejanje.
Viri:
Boka, W. Domestic violence in farming communities: overcoming the unique problems posed by the rural setting. Drake Journal of Agricultural Law 2005; 9: 389–397. Pridobljeno 5. 3. 2015 s spletne strani: http://students.law.drake.edu/aglawjournal/docs/agVol09No3-Boka.pdf.
Carrington, K, McIntosh, A, Hogg, R, in Scott, J. Rural masculinities and the internalisation of violence in agricultural communities. International Journal of Rural Criminology 2013; 2 (1): 3–24. Pridobljeno 3. 4. 2015 s spletne strani: http://kb.osu.edu/rest/bitstreams/303454/retrieve
DeKeseredy, WS. Violence against women. Toronto: University of Toronto Press, 2011.
Logan, T, Walker, R, Hoyt, W, Faragher, T. The Kentucky Civil Protective Order Study: A Rural and Urban Multiple Perspective Study of Protective Order Violation Consequences, Responses, & Costs. NCJ 228350. Washington, DC: US Department of Justice, National Institute of Justice, 2009.
Nasilje nad ženskami na podeželju in neformalna socialna kontrola. Krško: Zavod Emma, Center za pomoč žrtvam nasilja, 2011. Pridobljeno 12. 6. 2015 s spletne strani: http://zavod-emma.si/wp-content/uploads/ZBORNIK-OKROGLE-MIZE.pdf
Rural Assistance Center (RAC). Rural Domestic Violence, 2014. Pridobljeno 21. 2. 2015 s spletne strani: https://www.raconline.org/topics/domestic-violence
Veselič Š. Diskriminacija in nasilje zaradi osebne okoliščine; spol, spolna usmerjenost. Ljubljana, FDV, 11. 6. 2008, Pridobljeno 1. 6. 2015 s spletne strani: http://www.drustvo-sos.si/uploads/datoteke/Nasilje%20nad%20zenskami%20s%20podezelja%20-%20Priloga.pdf
NASILJE V DRUŽINI IN LGBT-SKUPNOSTI
Nasilje v družini v gejevskih in lezbičnih odnosih vključuje, kot to velja tudi za heteroseksualne odnose, fizično, psihično, spolno in ekonomsko nasilje ter zanemarjanje.
Nasilje v družini, katerega žrtve so lezbijke, geji, biseksualne in transspolne/ transseksualne osebe (LGBT), je slabo raziskan pojav. Četudi obstajajo univerzalne ovire in dejavniki, zaradi katerih žrtve nasilja v družini ne poiščejo pomoči pristojnih služb, bi lahko na podlagi redkih raziskav o nasilju v družini, ki ga doživljajo LGBT-osebe, vendarle sklenili, da za LGBT-osebe obstajajo specifične ovire, zaradi katerih še težje poiščejo pomoč, ko doživljajo tovrstno nasilje.
- Individualne (povezane z doživljanjem sebe) in medosebne (povezane z dejanji ljudi, s katerimi stopajo v odnose) ovire:
Žrtve svoje izkušnje ne prepoznajo kot nasilje oziroma zlorabo, nekatere se niti ne zavedajo, da lahko tudi v intimnih razmerjih med osebami istega spola pride do nasilja v družini. Kadar se LGBT-osebe zaradi svoje seksualnosti počutijo negotove ali se je sramujejo, lahko povzročitelj take žrtvine občutke uporablja za doseganje premoči nad njo. Povzročitelj lahko glede na spolno usmerjenost in/ali spolno pripadnost žrtve uporablja različne strategije. Žrtvi grozi, da bo okolici razkril, da je lezbijka, gej, biseksualna, transspolna ali transseksualna oseba in da ji bodo na podlagi takega razkritja vzeli otroke. Če je povzročitelj otrokov biološki starš, lahko v primerih, da žrtev ne more zakonsko posvojiti otroka, žrtvi grozi z izgubo stika z otrokom. Z izolacijo povečuje njeno stisko, strah pred odzivi okolice in povečuje občutke pripadnosti povzročitelju. Zlasti pri istospolno usmerjenih moških se pojavlja težava, da izkušnje spolnega odnosa brez privolitve pogosto ne opredelijo kot posilstvo, predvsem pa je skrito spolno nasilje med transseksualnimi in transspolnimi osebami. V nekaterih kulturnih okoljih lahko razkritje spolne identitete in/ali spolne usmeritve pomeni, da tej osebi grozijo prisilna poroka, fizično nasilje, zaporne kazni, grožnje s smrtjo s strani družinskih članov in druge oblike »nasilja zaradi reševanja časti«.
- Strukturne in kulturne ovire pri iskanju pomoči:
Strokovne službe, ki so na voljo žrtvam nasilja v družini, lahko delujejo na način, ki LGBT-oseb ne spodbuja k uporabi njihovih programov. Žrtve je strah, da bodo v okviru teh služb doživele neustrezne in diskriminatorne odzive, ki lahko temeljijo na njihovi pretekli izkušnji socialne in ekonomske diskriminacije, psihični ali fizični travmi, vključujoč zavrnitev s strani družine, sovražni govor, zločine iz sovraštva in ustrahovanje. Na ravni strokovnih služb v splošnem obstaja pomanjkanje tako informacij kot tudi znanja o nasilju v družini znotraj LGBT-skupnosti kot tudi širše o nasilju nad člani teh skupnosti. Primeri zmotnih prepričanj, ki lahko otežujejo razkritje in prijavo nasilja, so:
- nasilje v partnerskih odnosih, kjer sta partnerja istega spola, ni tako hudo kot v primerih, ko je moški nasilen do ženske;
- ker imata partnerja istega spola podobno fizično moč, gre v primerih nasilja za medsebojno zlorabo, ne pa izvajanje moči in kontrole enega partnerja nad drugim;
- »normalen« moški se lahko brani, zato v partnerskih odnosih ne more biti žrtev fizičnega nasilja;
- posilstvo je manj travmatično za geje kot za heteroseksualne moške in ženske;
- transseksualci so povzročitelja namerno »zapeljali« glede svojega domnevno »pravega« spola;
- lezbijke ne more posiliti ženska.
Tovrstni dejavniki ranljivosti se lahko med seboj prepletajo. Na primer: gej, ki pripada etnično manjšinski skupini, je lahko zaradi diskriminacije, ki jo doživlja zaradi svoje etnične pripadnosti, in zaradi kulturno in jezikovno neobčutljivih oblik nudenja strokovne pomoči dodatno ranljiv. Med dejavniki, ki otežujejo razkritje nasilja v družini med LGBT-osebami, je nujno treba upoštevati diskriminacijo in predsodke širšega socialnega okolja (homofobijo), ki pogosto povzroči tudi, da so LGBT-osebe izolirane od družine in prijateljev. Homofobija prispeva k temu, da se nasilje dogaja brez negativnih posledic za povzročitelja, saj je zaradi nje žrtev še bolj izolirana in omejena v dostopu do družinskih in prijateljskih mrež, socialnih služb, policije, zdravstvenega sistema itn.
Viri:
Barriers Faced by Lesbian, Gay, Bisexual and Transgender People in Accessing Domestic Abuse, Stalking and Harassment, and Sexual Violence Services. Welah Government Social Research 2014. Pridobljeno 10.11.2015 s spletne strani:
http://gov.wales/docs/caecd/research/2014/140604-barriers-faced-lgbt-accessing-domestic-abuse-services-summary-en.pdf
Chan C. Domestic Violence in Gay and Lesbian Relationships. Australian Domestic and Family Violence Clearinghouse 2005. Pridobljeno 11.11.2015 s spletne strani: http://www.adfvc.unsw.edu.au/PDF%20files/Gay_Lesbian.pdf
Ristock J. Relationship Violence in Lesbian/Gay/ Bisexual/Transgender/Queer [LGBTQ]
Communities Moving Beyond a Gender-Based Framework. Violence Against Women Online Resources 2005. Pridobljeno 3.11. 2015 s spletne strani: http://www.mincava.umn.edu/documents/lgbtqviolence/lgbtqviolence.pdf
NASILJE V DRUŽINI IN OSEBE Z GIBALNIMI, SENZORNIMI IN INTELEKTUALNIMI OVIRANOSTMI
Oviranosti žrtev povečujejo njihovo ranljivost in otežujejo okoliščine tako prepoznave kot tudi obravnave nasilja v družini. Raziskave kažejo, da žrtve z oviranostmi nasilje v družini praviloma doživljajo že dlje časa, da so poškodbe zaradi tovrstnega nasilja hujše ter da še redkeje poiščejo pomoč, kot to velja za žrtve, ki niso ovirane.
Osebe z oviranostmi, kot tudi druge žrtve nasilja, doživljajo fizično, spolno, psihično in ekonomsko nasilje ter zanemarjanje, vendar to nasilje lahko izkušajo na specifične načine, ki so povezani z njihovo oviranostjo. Povzročitelji nasilja nad osebami z oviranostmi so pogosto tudi njihovi skrbniki (partnerji, starši, sorodniki), od katerih so žrtve odvisne pri zadovoljevanju svojih vsakodnevnih potreb, kar lahko prispeva k njihovi večkratni viktimizaciji. Fizično nasilje lahko pomeni grobo ravnanje med nego, privezovanje na posteljo, siljenje v za žrtev neprijetne in boleče položaje. Spolno nasilje lahko vključuje zahtevo po spolnih aktivnostih v zameno za nego in pomoč ali da povzročitelj žrtev pusti golo oziroma izpostavljeno. Povzročitelj lahko nadzoruje finančna sredstva osebe, za katero skrbi, ji krade, zlorablja njene kreditne kartice ipd. Lahko jo omejuje pri gibanju (na primer ji odreka prevoz), ji noče dati zdravil ali pa zdravila uporablja, da jo umiri, uničuje opremo, ki jo oseba z oviranostjo nujno potrebuje za vsakodnevno življenje, nadzoruje njeno komunikacijo z zunanjim svetom (na primer, ko je povzročitelj žrtvin edini prevajalec iz znakovne govorice), ji grozi, da jo bo zapustil, jo obtožuje, da si je svoje zdravstvene težave izmislila. Žrtev mora tako tehtati med tveganjem, da bo ostala brez nujne nege in skrbi, in med preživetjem v nasilnem odnosu. Boji se, da se bo odnos s skrbnikom prekinil in/ali da bo institucionalizirana.
Eden od pomembnejših dejavnikov, ki otežujejo prepoznavo in obravnavo nasilja v družini pri osebah z oviranostmi, je tudi slaba dostopnost služb. Gre tako za fizične ovire (na primer dostop do telefona, možnost pobega v akutni situaciji, fizična dostopnost zatočišč, varnih hiš itn.) kot tudi za komunikacijske ovire (sporazumevanje v jeziku gluhih, sporazumevanje z žrtvami, ki težko govorijo, ravnanje v situacijah akutnih duševnih kriz). Potrebna je večja ozaveščenost o teh dejavnikih tudi v okviru strokovnih služb, da bi se nasilje nad osebami z oviranostjo uspešneje prepoznavalo in obravnavalo, hkrati pa je potrebno razvijati posameznim skupinam prilagojene načine pomoči in obravnave.
Viri:
Access to support services and protection for disabled women
who have experienced violence. Results and Recommendations Brochure for service providers and policy makers. Pridobljeno 2.11.2015 s spletne strani: http://www.gla.ac.uk/media/media_394350_en.pdf
Curry MA, Navarro F. Responding to Abuse Against Women with Disabilities: Broadening the Definition of Domestic Violence. Health Alert 2002; 8 (1): 1-5.
Double Oppression: Violence Against Disabled Women A resource pack for practitioners. Pridobljeno 2.11. 2015 s spletne strani: http://www.niaendingviolence.org.uk/perch/resources/double-oppression-violence-against-disabled-women.pdf
Urek M. Skrite zgodbe : ženske, hendikep in nasilje v družini. Socialno delo 2005; 44 (1/2): 73-79-
Moški z izkušnjo nasilja v družini
Na vprašanje, ali obstaja nasilje žensk nad moškimi, lahko odgovorimo pritrdilno. Ker se o njem tako rekoč ne govori, je tudi manj opazno. Raziskave kažejo, da so najpogostejše žrtve nasilja v družini predvsem ženske in otroci. Kljub velikim razlikam v pogostosti in resnosti nasilja žensk nad moškimi, je to še vedno nasilje, ki je ravno tako nesprejemljivo. V Sloveniji reprezentativnih raziskav o nasilju v družini nad moškimi nimamo. Gre za raziskovalno podhranjeno področje, ki ga zgolj posredno osvetljujejo redka dela. Tako po nekaterih podatkih 7,5% ljudi pozna vsaj eno družino, v kateri se izvaja nasilje nad možem/partnerjem, predvsem psihično (5,5%) in fizično nasilje (2,9%), pa tudi ekonomsko (1,7%) in spolno (0,2%). V tujih študijah se ocenjuje, da je od 11 do 18% moških že doživelo nasilje s strani drugih družinskih članov.
Na Zavod Emma, Center za pomoč žrtvam nasilja se v povprečju obrne po pomoč okrog pet moških na leto. Pomoč poiščejo predvsem preko telefonskega svetovanja, redko pa pridejo osebno in v teh primerih ne želijo ukrepanja institucij, temveč samo pogovor in informacije. Moški nasilja v večini primerov ne želijo prijaviti. To bi jih, kot pravijo, v lastnih očeh naredilo manj moške, ali pa se zaradi prepričanja, da se nasilje dogaja zgolj ženskam in so institucije, ki obravnavajo nasilje v družini, po njihovem mnenju naklonjene ženskam žrtvam nasilja, po takšnem dogodku počutijo izolirani in osamljeni. Prav tako kot ženske žrtve nasilja se moški borijo z občutki krivde, napadi strahu, prihaja tudi do motenj v prehranjevanju. Družbene vloge, ki jih narekujejo družba in posamezniki, niso naklonjene resnemu razumevanju nasilja nad moškimi in so na žalost pogosto predmet posmeha in zabave.
Oblike nasilja nad moškimi
Najpogostejša oblika napada oziroma nasilja žensk nad moškimi, o katerih nam moški poročajo, poteka na verbalni ravni, torej z besedami. Pri tem prevladujejo: žalitve, ponižanja in lažne obtožbe, grožnje, nadzorovanje stikov s sosedi, prijatelji, sodelavci in sorodniki, zalezovanje, uničevanje predmetov, na katere je žrtev navezana, nadzor uporabe telefona idr. Telesnega nasilja in fizičnih napadov žensk nad moškimi je manj, in to iz preprostega razloga, ker so moški pretežno telesno močnejši od žensk. Tisti, ki so ga doživeli, o tem redko spregovorijo, ker se bojijo posmehovanja okolice. Kako v takem primeru ravna in se odziva žrtev, je odvisno od vsakega posameznika.
Govoriti o spolnem nasilju žensk nad moškimi, o spolnih zlorabah in spolnih napadih je najtežje, o tem je tudi najmanj podatkov. Temu pripisujemo zmotno prepričanje, da moškega ni mogoče prisiliti v spolni odnos, da lahko vanj zgolj privoli ali ne. Nasilje pa lahko moški doživljajo tudi v istospolni partnerski skupnosti. Raziskave kažejo, da je nasilje v moških homoseksualnih zvezah prisotno v enaki meri kot v heteroseksualnih partnerstvih.
Nudenje pomoči
Moške žrtve nasilja se obravnava po zakonu o preprečevanju nasilja v družini, kar pomeni, da lahko sprožijo ustrezne postopke za lastno zaščito. Obrnejo se lahko na pristojne centre za socialno delo, policijsko postajo ter na nevladne organizacije. Na Zavodu Emma in Društvu za nenasilno komunikacijo se lahko moški žrtve nasilja vključijo v individualno svetovanje. Homoseksualni moški žrtve nasilja se lahko obrnejo tudi na nevladne organizacije, kot so Galfon, Društvo Dih in podobne.
Viri:
Carmo R, Grams A, Magalhães T. Men as victims of intimate partner violence. J Forensic Leg Med. 2011;18(8):355-9.
Sedmak, M., Kralj, A., Medarić, Z. in Simčič, B. Nasilje v družinah v Sloveniji: rezultati raziskave. Koper, 2006: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče.
Suhadolc, T. Spolno nasilje nad moškimi (diplomsko delo). Ljubljana, 2011: Fakulteta za varnostne vede.
Thureau S, Le Blanc-Louvry I, Thureau S, Gricourt C, Proust B. Conjugal violence: a comparison of violence against men by women and women by men. J Forensic Leg Med. 2015;31:42-6.
Ničelna toleranca do nasilja v družinah zahteva obveščeno sodelovanje vseh njegovih udeležencev tudi na podeželju!
»Najbolj problematična upravna enota je B. Tam ni prijav in ni števila obravnav niti na policiji niti na centru, nikjer. Kakor da ga ne bi bilo, kar vemo, da ni res.« (Socialna delavka, POND 2015)
Veliko razhajanje med evidenco kaznivih dejanj z elementi nasilja v družini in poročanjem o nasilju v družini oz. njegovim prijavljanjem je praviloma bolj značilno za podeželska kot pa mestna okolja. Če bi se zanašali zgolj na poročanje različnih akterjev, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini, bi si ustvarili celo napačno predstavo, da je nasilja v družinah na podeželju manj, malo ali pa da ga sploh ni v primerjavi z mestnimi okolji. S tega vidika so premalo premišljeni tudi rezultati obsežnih anketnih raziskav o medpartnerskem nasilju ali pa nasilju v družinah, ki se osredotočajo na primerjavo mesto – podeželje. Pa ne zato, ker osebe z izkušnjo nasilja v družini iz podeželskih okolij potvarjajo svoje izkušnje v takih raziskavah. Razlogi so v spletu dejavnikov podeželskih okolij, tako strukturnih omejitev kot kultur in ideologij, ki na posebne načine pogojujejo poročanje oseb z izkušnjo nasilja v družini. Kako boš spregovoril o nasilju, če ga ne prepoznaš ali celo verjameš, da je neizogibna epizoda življenja v družini?
Preučevalci podcenjenega poročanja o nasilju v družinah v različnih podeželskih okoljih se vedno bolj opirajo na koncept podeželskosti kot pomagala pri razumevanju ozadja slabšega poročanja o pojavu ter pri oblikovanju priporočil za njegovo obravnavo, upoštevaje posebnosti podeželskih okolij. Podeželskost ne vključuje zgolj merljivih kazalnikov opredelitve podeželja kot fizičnega prostora glede na število ali gostoto ljudi na kvadratni kilometer, ampak tudi vsebine socialnega prostora, ki vpletajo posebne zgodovinske in kulturne elemente ter raznolike bivanjske konfiguracije. Podeželskost vključuje ideologije spolov, samozadostnosti, zanašanja zgolj nase in samocenzure, prepričanje, da je poroka (zakon) večna, vrednote kohezivnosti družine in lokalne skupnosti, podporne prakse moških kolegov (subkulture lova, pitja ipd.), kulture sramu, molka ter opravljanja. Skratka, podeželskost poleg značilnosti fizičnega prostora vključuje tudi značilnosti socialnih prostorov, v katerih prevladujejo manj zasebnosti, močan socialni nadzor ter velika gostota poznanstev, ki na poseben način vplivajo na samo poročanje o nasilju v družini tako tistih, ki ga doživljajo in izvajajo, kot tistih, ki ga obravnavajo.
Raznolikost podeželskih okolij zahteva prilagodljivo obravnavo nasilja v družinah. Ni vseeno, ali gre za skupnost razpršenih gorskih kmetij, večje skupnosti v nižinskih predelih, skupnosti, v katerih prevladuje kmečko prebivalstvo oz. je to v manjšini. Prav tako niso povsod enako razpoložljive in dosegljive zdravstveno-socialne in kazenskopravne institucije, ki obravnavajo nasilje v družinah. Nekaterih drugih pomembnih akterjev obravnave, npr. nevladnih organizacij, pa v določenih podeželskih okoljih sploh ni. Zaradi take raznolikosti je priporočljiv koordiniran odziv skupnosti vseh razpoložljivih akterjev v določenem podeželskem okolju (zdravstvenega osebja, policije, učiteljev, duhovščine itd.) skozi odkrito in obveščeno izmenjavo informacij na skupnih sestankih ter stalno ozaveščanje širše podeželske skupnosti, da je nasilje v družini nesprejemljivo dejanje.
Viri:
Boka, W. Domestic violence in farming communities: overcoming the unique problems posed by the rural setting. Drake Journal of Agricultural Law 2005; 9: 389-397. Pridobljeno 5. 3. 2015 s spletne strani: http://students.law.drake.edu/aglawjournal/docs/agVol09No3-Boka.pdf.
Logan, T, Walker, R, Hoyt, W, Faragher, T. The Kentucky Civil Protective Order Study: A Rural and Urban Multiple Perspective Study of Protective Order Violation Consequences, Responses, & Costs. NCJ 228350. Washington, DC: US Department of Justice, National Institute of Justice, 2009.
Pruitt, L. (2008), Place matters: Domestic violence and rural difference. Wisconsin Journal of Law, Gender, and Society 2008; 23 (2): 349–416.
Sandberg, L. Backward, dumb, and violent hillbillies? Rural geographies and intersectional studies on intimate partner violence. Affilia 2013; 28 (4): 350–365.
Wendt, S, in Hornosty, J. Understanding contexts of family violence in rural, farming communities: Implications for rural women's health. Rural Society 2010; 20 (1), 51–63.
Wendt, S, Chung, D, Elder, A, Bryant, L. Seeking help for domestic violence: Exploring rural women’s coping experiences: State of knowledge paper. Landscapes: State of the Knowledge, 4. Alexandria, NSW: Australia’s National Research Organisation for Women’s Safety. Pridobljeno 1. 1. 2016 s spletne strani: http://anrows.org.au/sites/default/files/4_1%203%20LandscapesRuralWomen%2014%207%202015.pdf.
Wendt, S, Zannettino, L. Domestic Violence in Diverse Contexts: A Re-examination of Gender. New York: Routledge, 2015.