Vrste zlorab

Oblike nasilja in vrste zlorab otroka 

Povzeto po Strokovnih smernicah, 2015

Prepoznava slabega ravnanja z otrokom je lahko očitna pri vidnih sledeh telesnega kaznovanja, ki ga otrok opiše, lahko pa je zelo negotova. Razlaga, ki jo poda starš, je pogosto netočna, bodisi ker ni pripravljen razkriti resnice ali ker jo podaja starš, ki za trpinčenje otroka ali zlorabo ne ve. Otrok je lahko premlad ali zaradi posledic slabega ravnanja z njim preveč prizadet, da bi lahko opisal dogodek, starejši otrok pa je lahko preveč prestrašen ali predvsem lojalen storilcu.

Fizično nasilje in zlorabe

Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki povzroči bolečino, strah ali ponižanje ne glede na to, ali so nastale poškodbe. Fizična zloraba otrok vodi do resnične ali potencialne telesne poškodbe zaradi ravnanja ali opustitve ravnanja.

Nastanejo lahko poškodbe, ki so namerno povzročene ali so posledica pomanjkljive zaščite otroka. Vedenja oziroma ravnanja, ki lahko povzročijo telesno poškodbo, so:

  • klofutanje, lasanje, udarec z roko ali predmetom,
  • brcanje, porivanje,
  • stresanje,
  • uporaba čezmerne moči pri telesnem stiku z otrokom,
  • namerna zastrupitev,
  • zadušitev,
  • ponarejanje/induciranje bolezni,
  • dopustitev ali izpostavljanje povečanemu tveganju otroka za nezgode.

Telesne poškodbe, ki so posledica fizičnega nasilja, se lahko kažejo na vseh delih telesa, vendar se na nekaterih pojavljajo pogosteje.

Za fizično nasilje oziroma zlorabo značilne spremembe na koži so podplutbe, posebno tiste s prepoznavnim vzorcem (sled prstov roke, sled stiska nadlakti z več prsti ...), podplutbe različne starosti in podplutbe na predelih, ki so manj izpostavljeni poškodbam pri nesrečah, na primer vrat ali trup. Podplutbe kot posledice nezgod so pri zdravih dojenčkih zelo redke. Opekline, ki so značilne za zlorabo, so manjše, okrogle oblike, povzročene s pritiskom cigaretnega ogorka, opekline, ki nastanejo s pritiskom vročega predmeta na kožo ali s potopitvijo otroka v vrelo tekočino.

Med zlomi kosti, ki nastanejo z namernim poškodovanjem otroka, so najpogostejši zlomi diafiz dolgih kosti okončin, posebno nadlahtnice, večkratni zlomi ali zlomi v različnih fazah zdravljenja. Posebno sumljivi zaradi posledic fizičnega nasilja so zlomi reber, lopatice, prsnice in drugi sicer pri otrocih redki zlomi. V diferencialni diagnostiki je treba izključiti sistemske bolezni, pri katerih je povečana nagnjenost k zlomom.

Poškodbe trebuha so drugi vodilni vzrok smrti pri zlorabah otrok. Pogosto jih je težko prepoznati, saj se lahko kažejo z nespecifičnimi simptomi, kot so bruhanje, razdražljivost ali napihnjen trebušček. Pri vseh otrocih, mlajših od pet let, s sumom telesne zlorabe jih je treba aktivno izključevati.

Poškodbe glave so vodilni vzrok smrti zaradi zlorabe in so najpogostejše pri otrocih do enega leta starosti. Klasična klinična slika s telesnim nasiljem povzročene poškodbe glave (angl. abusive head trauma), včasih poznane kot sindrom stresanega dojenčka, obsega odsotnost razlage poškodbe, subduralno krvavitev, pogosto povezano z naraščajočim možganskim edemom, retinalne krvavitve in velikokrat sočasne zlome reber ali metafiz dolgih kosti.

Sindrom Munchausen by proxy je oblika zlorabe, nanašajoča se na otroka, ki ga starš vozi k zdravnikom zaradi simptomov, ki jih je sprožil prav starš sam (skoraj izključno mati). Ta zanika kakršno koli védenje o vzroku otrokovih težav, ki večinoma v odsotnosti matere izginejo. Sindrom Munchausen by proxy je najpogostejši pri novorojenčkih, dojenčkih in predšolskih otrocih. Matere storilke imajo večinoma poklicno izobrazbo ali izkušnje s področja zdravstvene nege. Večkrat so žrtve namišljenih bolezni tudi otrokovi sorojenci. Zaradi za otroka ogrožajočih simptomov in dejstva, da ga le-ti lahko izpostavljajo nevarnim in nepotrebnim zdravniškim posegom, je motnja za otroka ogrožajoča. Najpogosteje sproženi simptomi vključujejo zastoj dihanja, zastrupitve, epileptične napade, različne krvavitve, kožne spremembe, povišano telesno temperaturo in zvišan krvni tlak.

Spolno nasilje in zlorabe

Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, v katera je otrok prisiljen in/ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena. Spolna zloraba pomeni vključevanje otrok v katere koli spolne aktivnosti odrasle osebe ali osebe v poznejšem razvojnem obdobju od otroka. Spolna zloraba je tudi vključevanje otrok v spolne aktivnosti oziroma ravnanja s spolno vsebino, ki so za otroke razvojno neprimerni, jih ne morejo razumeti, nanje ne morejo dati pristanka in ki vključujejo socialno nesprejemljiva vedenja. To so dejanja, pri katerih otroka uporabi druga oseba za zadovoljitev ali spolno vzdraženje ali za zadovoljitev ali spolno vzdraženje drugih.

Primeri spolne zlorabe so:

  • izpostavljanje spolnim organom ali namerno povzročeni kakršni koli spolni aktivnosti v prisotnosti otroka,
  • namerno dotikanje otrokovega telesa ali nadlegovanje otroka s strani osebe ali s predmetom z namenom spolnega vzburjenja ali zadovoljitve,
  • masturbacija vpričo otroka ali vključevanje otroka v dejanja masturbacije,
  • spolni odnos z otrokom, oralni, vaginalni ali analni,
  • spolno izkoriščanje otroka, ki vključuje pregovarjanje, opogumljanje, zahtevanje ali zaprošanje otroka ali vključevanje otroka v prostitucijo ali druge spolne aktivnosti,
  • izpostavljanje otroka razkazovanju, poziranju z namenom spolnega vzburjenja, vključno s snemanjem ali fotografiranjem,
  • spolna aktivnost med odraslo in mladoletno osebo (mlajšo od 15 let),
  • izpostavljanje otroka spolnim vsebinam z neposrednim stikom, fotografijami, filmi,
  • zavajanje, spolni komentarji, spolne kretnje odraslega do otroka,
  • izsiljevanje, grožnje in prisila v spolno aktivnost.

Storilci so večinoma otroku poznane osebe, pogosteje moški, katerih odnos z otrokom pomeni prevlado moči in odgovornosti. Spolna zloraba se največkrat razkrije, ko se otrok o zlorabi zaupa vrstniku, kar je pogosto, enemu od staršev ali učitelju, ali po zaupnem telefonu za otroke v stiski. Zloraba lahko ostaja neprepoznana mesece ali leta. Pogosto povzroči tudi spremembe v otrokovem vedenju, nanjo je treba pomisliti ob seksualiziranem vedenju otroka, vodi lahko do socialnega umika, učne neuspešnosti, povečane razdražljivosti in nerazložljive agresivnosti. Pri starejših otrocih lahko vodi v samomorilno vedenje, beg od doma, ponavljanje storilčevega dejanja mlajšim, lahko se pokaže sekundarna enureza ali enkopreza ali poškodbe in okužbe genitouretralnega trakta.

Psihično nasilje in čustvena zloraba

Psihično nasilje je ravnanje, s katerim povzročitelj nasilja povzroči pri otroku strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Psihično nasilje nad otrokom je stalen vzorec verbalne zlorabe, čustvene zlorabe, ravnanja in vplivov, ki otroku dajejo občutek, da ni vreden, ljubljen, zaželen.

Čustvena zloraba je običajno odnos med staršem/skrbnikom in otrokom, in ne posamezen dogodek ali vzorec dogodkov. Prisotna je takrat, kadar niso izpolnjene otrokove potrebe po naklonjenosti, potrditvi, doslednosti in varnosti. Čustvena zloraba se lahko kaže kot:

  • pripisovanje negativnih značilnosti, ki se kaže kot nenehno kritiziranje, sarkazem, sovražnost ali zvračanje krivde na otroka,
  • pogojevanje naklonjenosti, nege z otrokovimi dejanji, grožnje z zapustitvijo,
  • čustvena nerazpoložljivost enega od staršev,
  • prezgodnje nalaganje odgovornosti otroku,
  • premalo zaščite ali pretirana zaščita otroka,
  • odtegovanje pozornosti,
  • nedoslednost v odzivih na otrokova dejanja,
  • neprimernost izraženih zahtev in pričakovanj do otroka,
  • izpostavljanje otroka nasilju v družini,
  • izpostavljanje nasilju na splošno in nasilnim ali grozljivim vsebinam,
  • žalitve, zasmehovanje, manipuliranje, zastraševanje, sramotenje.

Posledice psihičnega nasilja oziroma čustvene zlorabe se lahko kažejo v otrokovem vedenju, mišljenju, čustvovanju ali telesnem zdravju. Primeri tega vključujejo ne-varen tip primarne navezave otroka, ne-organske vzroke za zaostanek v rasti, stisko, nizko samospoštovanje, zaostajanje v doseganju učnih ali razvojnih dosežkov, socialno plahost, agresivno vedenje do oseb, ki so mlajše ali šibkejše od otroka, kruto vedenje do živali. Meja resne oškodovanosti je presežena, ko zlorabljajoči odnosi prevladujejo in postajajo značilni za odnos med otrokom in staršem/skrbnikom.

Psihično nasilje je najpogostejša oblika zlorabe otrok in je hkrati med vsemi najredkeje obravnavana. Ima lahko dolgotrajne posledice za otrokov razvoj, poškoduje otrokov odnos do sebe, zmožnost ustvarjanja zdravih medosebnih odnosov in zmožnost otrokovega delovanja doma, v šoli in med vrstniki. Čustvena zloraba lahko zaznamuje zmožnost zaupanja drugim.

Zanemarjanje

Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar starši, skrbniki ali tisti, ki so kako drugače dolžni skrbeti za otroka, opuščajo dolžno skrb za otroka, ustrezno njegovi starosti, razvoju in individualnim značilnostim. Zanemarjanje se kaže kot nezadovoljevanje osnovnih otrokovih potreb, kar privede do resne oškodovanosti ali nenapredovanja v razvoju zaradi nezadovoljive prehrane, telesne nege, neprimerne obleke, pomanjkanja toplote, spanja, skrbi za otrokovo zdravje, pomanjkanja nadzora, dnevnih rutin, učenja pravil, navezanosti in naklonjenosti odraslih, pomanjkanja čustvene topline, izkazovanja ljubezni, sprejetosti in pomanjkanja spodbud k razvojno primernim aktivnostim in kognitivnemu razvoju.

Posledice zanemarjanja se pri otroku običajno kažejo različno bolj v nekem obdobju kot v posameznem trenutku: otrok s ponavljajočimi se manjšimi poškodbami najverjetneje ni imel zadostnega nadzora ali varnosti, otrok, ki nenehno manjka v šoli, je lahko prikrajšan za intelektualne spodbude. Za očitno oškodovanost gre tudi, ko nezadovoljene otrokove potrebe prizadenejo njegovo blagostanje ali razvoj.

Primer 1: V pediatrično ambulanto v popoldanskem času mati pripelje 5- letnega dečka. Pove, da ga od včeraj boli roka. V ambulanti dela nadomestni pediater, ki se začudi, zakaj gospa otroka ni pripeljala na pregled dopoldne, v času, ko je bil v ambulanti prisoten otrokov osebni pediater. Gospa se izgovarja, da se je dopoldne slabo počutila. Otroka je roka začela boleti, ko je ni bilo doma. Ne ve, če je padel ali se je drugače poškodoval. Deček ne odgovori na vprašanje, kaj se je zgodilo. Zdravnik ugotovi izpah v ramenskem sklepu in na hrbtu opazi več modric. Kasneje se izkaže, da je dečkov oče alkoholik in večkrat pretepa mater in otroka.

Primer 2: V pediatrično nefrološko ambulanto mati pripelje 8-letno deklico. Napotil jo je izbrani pediater zaradi nočnega močenja postelje in dnevnega uhajanja urina. Izkaže se, da ji vsaj enkrat na teden uide tudi blato, večinoma v šoli. S seboj ima rezervna oblačila in se sama preobleče. Je zelo pridna, tiha deklica, vse naredi, kar ji naročijo. Večkrat ima tudi vneto spolovilo. Izvidi vseh preiskav so normalni. Ob pregledu se nerada sleče. Ko ji zdravnik pove, da je potreben pregled spolovila, začne jokati in se brani pregleda. Vsi splošni ukrepi niso uspešni, težave vztrajajo. Sčasoma se deklica sprosti in ob pregledu psihologinji zaupa, da jo že nekaj mesecev spolno zlorablja materin partner.

Anonimna prijava
nasilja v družini

(Ni namenjena prijavi po službeni dolžnosti)

Projekt je sofinanciran v okviru programa Norveškega finančnega mehanizma 2009–2014, sofinanciranje se izvaja v višini 606.941,85 EUR. Koordinator programa je Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko.

Norway grants

Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko

Prijava na e-novice