Zakonske osnove in strategije sodelovanja


SODELOVANJE ZDRAVNIKA/CE Z ODVETNIKOM/CO

Mag. Alja Inkret Muhek, odvetnica, zaposlena pri odvetniku Igorju Inkretu

Odvetništvo je – kot del pravosodja – samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon (137. čl. Ustave RS). Odvetnika prav tako kot zdravnika zavezuje poklicna etika. Odvetniška poklicna etika odvetnika zavezuje k zaupnemu odnosu. Prav tako je odvetnik v skladu s poklicno etiko upravičen, da pomaga socialno šibkim s tem, da jim odpusti plačilo.
Odvetnik se z žrtvijo nasilja v družini sooča v različnih časovnih obdobjih: 

  • 1. obdobje: Žrtev nasilja pride po pravni nasvet, ker se znajde v labirintu težav ter ne zna in ne ve, kako in kje bi poiskala pomoč, kakšne pravice ima, kaj sploh lahko naredi. Žrtev nasilja neposredno ali posredno pove odvetniku o nasilju. V tej fazi je odvetnik tisti, ki žrtev napoti do zdravnika. Žrtev nasilja je v tej fazi močnejša, saj ji odvetnik ponudi pravno varovanje ter jo seznani glede varnosti, hkrati pa poskrbi, da se zavarujejo dokazi za vse morebitne nadaljnje postopke (kazenske, civilne ipd).
  • 2. obdobje: Žrtev nasilja je bila zaradi nasilja predhodno že obravnavana pri zdravniku (žrtev je zdravniku zaupala, da doživlja nasilje, in zdravnik je že zabeležil morebitne poškodbe). Zdravnik jo je napotil do odvetnika, da ji le-ta pomaga pri nadaljnjih postopkih. V tej fazi je zdravnik tisti, ki žrtev nasilja usmeri do potrebne nadaljnje pomoči. Odvetnik pridobi od žrtve medicinske izvide, hkrati pa se lahko za podrobne informacije obrne na zdravnika. 

  • 3. obdobje: Žrtev nasilja je obravnavana kot žrtev/oškodovanec v postopku pred sodiščem, odvetnik ji na sodišču kot pooblaščenec nudi potrebno pravno pomoč, zdravnik pa je vabljen na sodišče kot priča ali pa kot sodni izvedenec. 

Zdravstveno osebje ni dolžno sodelovati z odvetnikom v prvem oz. drugem obdobju, vendar je takšno sodelovanje priporočljivo. Odvetnik ni strokovnjak na zdravstvenem področju in zdravnik mu lahko poda veliko koristnih informacij o žrtvinem zdravstvenem stanju, o vrsti poškodbe (lahka, huda telesna poškodba ipd.), o možnem načinu poškodbe ipd.

Odvetnik ima posebno vlogo tudi v fazi sodnega postopka, kjer sodeluje kot pooblaščenec žrtve in skupaj z državnim tožilcem zasleduje isti cilj – da se storilca kaznuje. Vsako kaznovanje storilca pa ima dvojen učinek: žrtvi daje varen občutek, da se ji verjame, da je res, kar se je zgodilo, na drugi strani pa se storilca za nekaj časa izloči iz skupnosti, tako da si žrtev lahko v tem obdobju uredi življenje brez nasilja.

V kolikor je žrtev nasilja otrok, potrebuje še posebno skrb, zato je zakonsko določeno (Zakon o kazenskem postopku), da mora imeti otrok odvetnika, ki mu ga država dodeli po uradni dolžnosti. Na splošno se je treba zavedati, da nasilje pusti žrtvi nasilja veliko travm (primarna viktimizacija), prav tako pa je sam postopek na sodišču lahko, še posebno za otroka, nadaljnja travma (sekundarna viktimizacija), ki je v nekaterih primerih lahko večja kot samo nasilje.

Ne sme se pozabiti, da so žrtve nasilja v družini lahko popolnoma vsi člani družine – ne glede na spol ali starost, kar se v naši družbi prevečkrat zanemarja in spregleda. Odvetnik neredko naleti tudi na primer nasilja nad moškim in tudi nasilja mlajše osebe nad starejšo. Zato je treba pozabiti stereotipe in se soočiti z realnostjo, da je lahko vsakdo žrtev družinskega nasilja.

Primer: Štiričlanska družina, v kateri je vzgojno prevladovala mati. Mati je otroke umirjala ne samo s kričanjem, temveč tudi z udarci. Partner tega ni več prenašal in se je izselil iz skupne spalnice. Žena ga je ponoči prebudila v sobi, kamor se je izselil, se mu usedla na hrbet in ga psihično maltretirala ter se ni želela odstraniti. Zjutraj mu je zaklenila vse obleke, da se ni mogel odpraviti v službo, saj ni imel kaj obleči. Mož se je od tedaj naprej zaklepal v sobo in skrival ključ, da je imel vsaj ponoči miren spanec. Žena ga je prav tako na roditeljskem sestanku v šoli pred vsemi ostalimi mamicami ter učiteljico sklofutala, saj jo je razjezilo, da je on šel na sestanek. 

Sodelovanje odvetnika in zdravnika je potrebno v vseh časovnih obdobjih, saj se njuno delo dopolnjuje. Dosedanja praksa je pokazala, da bi bilo za izboljšano in učinkovitejše sodelovanje potrebno izobraževanje na obeh straneh: na eni strani bi bilo treba odvetnike izobraziti o medicinski praksi, še posebno o vrstah poškodb in načinih poškodovanja, na drugi pa bi bilo treba zdravnike seznaniti z enostavnimi pravnimi izrazi ter značilnostmi raznih postopkov v kazenskem postopku ter z dokaznimi sredstvi in postopki.

V sodnih postopkih se namreč večkrat izkaže za bistveno, kakšna je bila prva zaznava zdravnika in natančnost zdravnikovega vpisa v zdravstveno dokumentacijo. Žrtve nasilja imajo namreč različen način podajanja dogajanja in šele pričevanje zdravnika oz. njegovi zapisi v zdravstveni dokumentaciji so tisti, ki osvetlijo dogajanje v zvezi z nasiljem.

VLOGA MULTIDISCIPLINARNEGA TIMA (MDT) PRI REŠEVANJU NASILJA V DRUŽINI

Ružica Petrovič

Nasilje v družini je specifičen družbeni problem, ki ga je s sprejetjem Zakona o preprečevanju nasilja v družini (Ur. l. RS, št. 16/2008) potrdila tudi naša država. S sprejetjem tega zakona je sprejela odgovornost za reševanje omenjene problematike, strokovnim delavkam in delavcem pa naložila dolžnost ukrepanja v takšnih primerih.

Z žrtvami nasilja v družini se v državnem sistemu najbolj pogosto srečujejo zaposleni v socialnem varstvu, šolstvu, policiji in zdravstvu. Zato je bilo treba s podzakonskimi akti podrobneje predpisati pravila in postopke obveščanja in sodelovanja teh služb ob srečevanju z nasiljem. Protokoli sodelovanja so zajeti v naslednjih pravilnikih:

  • Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini (Ur. l. RS št. 31/09),
  • Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (Ur. l. RS št. 104/09),
  • Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini (Ur. l. RS, št. 25/10),
  • Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti (Ur. l. RS, št. 38/2011).

Izjemnega pomena je, da navedeni pravilniki predpisujejo obvezo in obseg izobraževanja za delo na področju nasilja za posamezne službe, kot tudi obvezno udeležbo predstavnikov posameznih organizacij za sodelovanje v MDT. Naloge MDT so naslednje:

  • izmenjava informacij za razjasnitev okoliščin nastale situacije,
  • izdelava ocene ogroženost žrtev,
  • izdelava načrta pomoči družini ali posamezniku (razdelitev nalog),
  • usklajevanje aktivnosti različnih institucij,
  • spremljanje izvajanja načrta pomoči.

Delo MDT je zaključeno, ko je žrtvi zagotovljena varnost. Vsekakor je v delovanje MDT nujno vključiti nevladne organizacije, ki imajo pomembno vlogo na področju zagovorništva žrtev ter pri izvedbi načrta pomoči žrtvi, kot tudi povzročitelju nasilja.

Treba je poudariti, da multidisciplinarno sodelovanje odpira možnost spoznavanja delovanja in pristojnosti različnih služb.

Ne smemo spregledati dejstva, da je delovanje strokovnjakov, ki so vključeni v reševanje nasilja v družini, razen z znanjem pogojeno tudi z lastnim odnosom do nasilja, prevzetimi vedenjskimi vzorci in kulturološko prepoznanimi stereotipi. Zato je njihovo nenehno usposabljanje, učenje in supervizijsko vključevanje bistven segment v prizadevanju družbe za zmanjševanje posledic nasilja v družini in posledično nasilja v družbi.

Dejavnosti policije ob vloženi prijavi nasilja v družini 

povzeto po spletni strani http://www.policija.si

Na policiji ugotavljamo, da nasilje v družini zavzema precejšen del našega delovanja. Policija letno obravnava okrog 80.000 različnih kaznivih dejanj, od tega kar več tisoč primerov nasilja v družinskem okolju, od na videz blagih oblik z manj opaznimi posledicami do tistih najhujših, kot so umori v družini.

Kaznivi dejanji, ki ju v okviru družine obravnava policija, sta:

- nasilje v družini po 191. členu Kazenskega zakonika (oškodovanec je polnoletna oseba) ter

- zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po 192. členu Kazenskega zakonika (oškodovanec je vsakdo, ki je mlajši od 18 let).

Ob vloženi prijavi nasilja v družini policija izvaja vrsto različnih ukrepov, vendar je ukrepanje odvisno od vsakega primera posebej.

Zbiranje obvestil in dokazov 

Poleg zaščitnih in varovalnih ukrepov policije so zelo pomembna naslednja opravila policistov, namenjena zbiranju informacij in dokazil o nasilnih dogodkih:

  • spraševanje žrtve o nasilju (čas, kraj in opis posameznih nasilnih dogodkov), njenem doživljanju nasilja, tudi o njenih potrebah v nadaljnjem postopku,
  • spraševanje o družinski dinamiki (opis skupnega življenja, medsebojni odnos ipd.),
  • pridobivanje informacij o ljudeh, ki kaj vedo o nasilju v družini oziroma nad žrtvijo, nad otroki, njihove pripovedi o nasilnih dogodkih in pogovori z njimi,
  • zbiranje materialnih dokazov in opravljanje ogledov prebivališč,
  • izvajanje hišnih in osebnih preiskav, zasegi različnih predmetov, s katerimi je bilo storjeno nasilno kaznivo dejanje, fotografiranje vidnih telesnih poškodb (ob soglasju žrtve), pridobivanje podatkov o zdravniški pomoči žrtvi (o telesnih poškodbah in duševni stiski),
  • omejitev gibanja (prijetje) osumljenca in policijsko pridržanje do največ 48 ur,
  • izrek policijske prepovedi približevanja,
  • fotografiranje osumljenca, odvzem njegovih prstnih odtisov in vzorca sline za DNK-analizo,
  • policijsko zaslišanje osumljenca,
  • vložitev kazenske ovadbe zaradi kaznivega dejanja,
  • v hujših primerih tudi privedba osumljenca pred preiskovalnega sodnika, ki odloča o nadaljnjem postopku in lahko zoper njega odredi pripor.

Policisti smejo storilcu kaznivega dejanja odvzeti prostost, če je podan vsaj še en dodatni pogoj za pripor storilca (t. i. priporni razlog):

  1. begosumnost (razlogi, da bi storilec pobegnil in se skušal izogniti postopku),
  2. sum, da bo uničil dokaze o kaznivem dejanju ali vplival na priče, nevarnost ponovitve kaznivega dejanja (da bi dokončal kaznivo dejanje ali pa storil novo).

Sodelovanje z drugimi ustanovami

O prijavi nasilja v družini, spolni zlorabi otrok oziroma ob zaznavi, da je ogrožen otrok, mladoletnik ali oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, policija obvesti center za socialno delo, ki (lahko) uvede lasten postopek v skladu s svojimi pristojnostmi. Centri za socialno delo sklicujejo timske sestanke, ki se jih zaradi pomoči žrtvi in zbiranja dokazil o nasilju v družini udeležijo policisti.

Policija sodeluje še z zdravstvenimi službami, svetovalnimi centri, terapevtskimi ustanovami, vzgojno-izobraževalnimi zavodi (šole, vrtci), nevladnimi organizacijami, državnim tožilstvom, upravnimi enotami in drugimi, ki lahko žrtvi kakor koli pomagajo.

Več informacij o dejavnosti policije na področju preprečevanja in obravnavanju nasilja v družini ter nasvetov za žrtve in spremljevalce najdete na spletni strani: http://www.policija.si/index.php/preventiva-/preventiva/67685-nasilje-v-druini-informacije-o-postopku-na-policiji

Anonimna prijava
nasilja v družini

(Ni namenjena prijavi po službeni dolžnosti)

Projekt je sofinanciran v okviru programa Norveškega finančnega mehanizma 2009–2014, sofinanciranje se izvaja v višini 606.941,85 EUR. Koordinator programa je Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko.

Norway grants

Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko

Prijava na e-novice