Ogrožanje zdravja zaradi nasilja v družini ali drugih dejavnikov je zelo širok pojem. Zato je treba natančneje opredeliti telesne poškodbe, ki zahtevajo upoštevanje določb ZPND in ZKP. Pri tem se je treba opreti tako na strokovne kot osebnostne kompetence, ki omogočajo objektivno upoštevanje okoliščin in ocenitev ogroženosti na podlagi ugotovljenih fizičnih poškodb ter podatkov, pridobljenih v razgovoru z žrtvijo. V nadaljevanju so navedena tri KD, ki so v KZ-1 določena glede na vrsto telesnih poškodb, posledice, zmožnosti, skaženost, začasno oziroma trajno nezmožnost žrtve za delo in začasno ali trajno okvaro zdravja.
- Lahka telesna poškodba (122. člen KZ-1)
V prvem odstavku je navedeno: »Kdor koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ali je prizadeta njegova zunanjost ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.«
V drugem odstavku je določeno, da se storilca strožje kaznuje, če je bila poškodba prizadejana z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari.
V četrtem odstavku je določeno, da se pregon iz prvega odstavka tega člena začne na predlog, ki ga poda oškodovanec oziroma žrtev KD. To pa ne pomeni za dejanje iz drugega odstavka oziroma v primerih, ko je bila lahka telesna poškodba povzročena z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Iz teh določb se lahko zdravnik opredeli, ali gre za lahko telesno poškodbo ali hudo telesno poškodbo, ki je predstavljena v nadaljevanju.
- Huda telesna poškodba (123. člen KZ-1)
Telesne poškodbe po tem členu so resnejše oziroma hujše, kar izhaja iz samega imena in kvalifikacije. V prvem odstavku je navedeno: »Kdor koga tako telesno poškoduje ali mu prizadene tako škodo na zdravju, da bi bilo lahko zaradi tega v nevarnosti življenje poškodovanca, ali je uničen ali za vselej in znatno oslabljen kakšen del njegovega telesa ali kak organ ali je začasno in znatno oslabljen pomemben del telesa ali pomemben organ ali je zaradi tega poškodovani začasno nezmožen za vsakršno delo ali je njegova zmožnost za delo za vselej zmanjšana ali je bila začasno precej zmanjšana ali je bil začasno skažen ali mu je začasno hudo ali za vselej v manjši meri okvarjeno zdravje, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let«.
V nadaljevanju so navedeni še trije odstavki, kjer so določene višine kazni za posamezne primere oziroma glede na posledice, ki pa ne vplivajo na samo definicijo KD hude telesne poškodbe.
- Posebno huda telesna poškodba (124. člen KZ-1)
V prvem odstavku je določeno: »Kdor koga tako hudo telesno poškoduje ali mu prizadene tako hudo škodo na zdravju, da je bilo zaradi tega v nevarnosti življenje poškodovanca, ali je uničen ali za vselej in zelo oslabljen pomemben del njegovega telesa ali pomemben organ ali je postal poškodovani zaradi tega za vselej nezmožen za vsakršno delo ali je ostal skažen ali mu je bilo za vselej hudo okvarjeno zdravje, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let«.
Tudi v tem členu so navedeni še trije odstavki, kjer so določene višine kazni za posamezne primere oziroma glede na posledice, ki pa ne vplivajo na samo definicijo hude telesne poškodbe.
Klasifikator telesnih poškodb
Na podlagi pravne klasifikacije telesnih poškodb je bil s ciljem poenotenja telesnih poškodb v tri kategorije (lahke, hude in posebno hude) izdelan Klasifikator telesnih poškodb po KZ Republike Slovenije, ki ga je pripravilo MNZ v letu 1994, na podlagi dogovora med predstavniki MNZ in Ministrstva za zdravje. Klasifikator je bil izdelan kot »protokol« tako za zdravnike kot policiste in kriminaliste, da ga lahko uporabljajo kot pripomoček za klasificiranje oziroma definiranje telesnih poškodb pri žrtvah prekrškov in KD, ki pridejo v zdravstveno ustanovo zaradi poškodb.
Z upoštevanjem določb Navodila o izpolnjevanju in poslovanju z obrazcem »obvestilo o telesnih poškodbah« ter klasifikaciji telesnih poškodb (šifra 0211-1-221/83-98 z dne 30. 12. 1998) se lahko zdravniki izognejo dilemam in težavam pri določanju vrste poškodb, ki je osnova za ukrepe policistov in organov pregona. Od tega je namreč odvisna obveznost oziroma dolžnost prijavljanja vseh KD, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Policisti in kriminalisti na terenu, uslužbenci OKC in tudi vodje policijskih enot pri svojem delu uporabljajo navedeni klasifikator, ki je dejansko osnova za klasificiranje telesnih poškodb, s tem pa tudi prekrškov in KD tako na področju cestnega prometa, splošne varnosti, prekrškov s področja javnega reda in miru kot vseh dejanj s področja kriminalitete oziroma KD po KZ-1.
Izkušnje policistov so, da zdravniki v urgentnih centrih oziroma ambulantah nujne medicinske pomoči redno prijavljajo telesne poškodbe, za katere sumijo, da bi lahko bile posledica KD, oziroma tiste poškodbe, ki imajo po določbah KZ-1 znake KD po členu 122, 123 in 124. Malce drugače je pri osebnih in družinskih zdravnikih, ki imajo vzpostavljeno večje zaupanje (med zdravnikom in pacientom), zaradi česar imajo več pomislekov, ali tovrstne poškodbe prijavljati policistom oziroma CSD in zaradi tega izgubiti zaupanje pacienta. Mnenje policistov je, da bi zdravniki, še posebej osebni in družinski zdravniki, glede na (dolgoletno) poznavanje in spremljanje pacientov lahko marsikdaj opazili znake oziroma posledice nasilja v družini, ne zgolj zaradi fizičnih poškodb, ampak tudi zaradi psihičnega stanja ali posledic, ki se kažejo v splošnem počutju oziroma zdravstvenem stanju pacienta. Tudi takrat, ko ni očitnih poškodb ali znakov nasilja ali tehtnih razlogov, da bi obveščali območno PP, bi lahko svoj sum oziroma informacije sporočili pristojnemu CSD, da bi jih lahko v okviru pristojnosti na terenu tudi preverili.