Psihično nasilje
V Sloveniji je rednih, sistematičnih in dolgotrajnih raziskav o obsegu in oblikah nasilja v raznovrstnih družinskih skupnostih in partnerskih odnosih sorazmerno malo. Kljub temu pa lahko na podlagi nekaterih rezultatov dragocenih posamičnih raziskav ovržemo marsikatero napačno predstavo o nasilju v družini, ki krepi večjo strpnost družbe do tega pojava. Tako je raziskava o nasilju v družinah v Sloveniji (2005), ki je zajela moške in ženske, pokazala, da jih je 73% doživelo nasilje v družini, v kateri so odraščali, 38,6% pa je izkusilo nasilje v družini, v kateri so živeli kot odrasle osebe; med slednjimi so bili tudi taki, ki so imeli izkušnjo nasilja tudi v otroštvu.
Zmotno je prepričanje, da je sopomenka za družino oziroma partnersko skupnost varno okolje in odnosi pomoči in solidarnosti med članicami in člani družine.
Tudi Nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in partnerskih odnosih (2009) je zamajala predstavo o družini oziroma partnerski skupnosti kot varnem zavetju razumevajočih se podpornih članic in članov. Pokazala je, da se nasilje največkrat zgodi v primarni družini, med nosečnostjo, najpogosteje pa se začne pojavljati v prvih petih letih skupnega življenja.
Nasilje se lahko začne kadar koli v življenju od zgodnjega otroštva do pozne starosti, lahko traja več mesecev, let ali vse življenje.
V Sloveniji je psihično nasilje najbolj razširjena oblika nasilja v družini in partnerskih odnosih.
Ista raziskava je pokazala, da je prav psihično nasilje doživelo največ vprašank od dopolnjenega 15. leta starosti (49,3%), v primerjavi z doživljanjem fizičnega nasilja (23%), premoženjskega (14,1%), omejevanja gibanja (13,9%) in spolnega nasilja (6,5%). Nabor nasilnih psihičnih dejanj se je raztezal od zelo težkih primerov, kot so zastraševanje, razkazovanje orožja, poškodovanje ali povzročitev smrti živali, na katero je oseba navezana, in zasledovanje z avtomobilom, do groženj povzročiteljev o odvzemu otroka ali da ga bodo poškodovali, celo ubili partnerico in otroke.
ZPND (2008) je prvi zakon, ki je opredelil nasilje v družini in njegove oblike enotno ne glede na starost žrtve. To pomeni, da enaka opredelitev značilnosti oblik nasilja velja tako za otroka kot odraslo osebo. V primeru psihičnega nasilja so to ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri otroku povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Otrok je na primer deležen zaničevalnih in žaljivih izrazov, izpostavljen je vpitju, izsiljevanju, grožnjam s fizičnim nasiljem, celo tišini ipd. Prav tišina se kaže kot ena močnejših oblik psihičnega nasilja oziroma kaznovanja, s katero povzročitelj žrtvi sporoča, da ni vredna njegove pozornosti.
Nekateri zaradi "vztrajanj" žrtev v nasilnem odnosu zmotno minimizirajo samo nasilje oziroma zaključujejo, da žrtve potrebujejo nasilen odnos.
Večina avtorjev išče razloge, zakaj žrtev ne zapusti nasilnega partnerja ali partnerice, celo v psihičnih in osebnostnih značilnostih žrtve ali pa v t.i. vzajemnem čustvenem "travmatičnem odnosu". Pri tem ne upoštevajo neravnotežja moči med povzročiteljem in žrtvijo oziroma njene zlorabe. S tega vidika nekritično presojajo nasilen odziv žrtev (pogosto žensk in otrok) na nasilje povzročiteljev, saj jih ne zanimajo celovite okoliščine nasilnega ravnanja.
Viri
Filipčič K., Klemenčič, I. Obravnavanje nasilja v družini. Priročnik za zaposlene v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2011.
Leskošek V. Razvoj dela na področju nasilja nad ženskami v Sloveniji. V: Veselič, Š. (ur.), Horvat D. (ur.), Plaz, M. (ur.). Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja: izdaja ob 25. obletnici delovanja Društva SOS telefon, Ljubljana: Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja, 2014: 159‒176.
Sedmak M., Kralj A., Medarič Z., Simčič B. Nasilje družinah v Sloveniji, Rezultati raziskave, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, 2006.