Nasilje v družini je opredeljeno v Kazenskem zakoniku in v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini. O nasilju govorimo takrat, ko storilec v družinski skupnosti, ki je lahko tudi druga trajnejša skupnost, z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih pravic v skupnosti spravlja v podrejen položaj. Zakon o preprečevanju nasilja v družini govori o petih oblikah nasilja – fizično nasilje, psihično, spolno, ekonomsko in zanemarjanje.

Za to kaznivo dejanje je zagrožena kazen zapora do petih let. Vkolikor pa storilec stori to dejanje proti osebi, s katero je živel v takšni skupnosti, ki je prej opisana in je dejanje s to skupnostjo povezano, se kaznuje s kaznijo zapora do treh let. Tu se že pojavlja dilema, ali je takšno razlikovanje v kazni sploh umestno.

Storilec tega kaznivega dejanja se preganja po uradni dolžnosti in ne na predlog oškodovanca. To pomeni, da je dolžnost policije in tožilstva, da razišče takšna kazniva dejanja tudi, če oškodovanec tega ne želi. Kadar pa se storilec kaznivega dejanja preganja na predlog oškodovanca, gre ponavadi za primere lažjih kršitev in v takih primerih kazensko pravo prepušča oškodovancu odločitev o uvedbi postopka. Takšno je recimo kaznivo dejanje ogrožanje varnosti, takoimenovana mala tatvina, kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, kadar ne govorimo o veliki vrednosti poškodovane stvari in podobno. Vkolikor oškodovanec poda predlog za uvedbo postopka, obtožbo zastopa državni tožilec, lahko pa oškodovanec ves čas postopka predlog tudi umakne. Tu se pokaže velika avtonomija samega oškodovanca pri odločanju o tem, ali želi kazensko pravno obravnavanje dejanja, ali je pripravljen sodelovati v samem postopku, pričati in podobno. Problemi, ki jih zaznavamo tožilci, pa se pojavljajo tudi pri obravnavanju kaznivih dejanj nasilja v družini, ki je uradno pregonljivo dejanje in sicer takrat, ko žrtev prijavi dejanje policiji, ta opravi z njo pogovor, tožilec zahteva preiskavo zoper znanega osumljenca, nato pa se žrtev, ki je v sorodu s storilcem, posluži pravne dobrote in se odpove pričanju. Vprašati se je potrebno, zakaj žrtev tako ravna. Velikokrat, kadar sploh priča, hoče minimalizirati storilčevo dejanje, ga oprati krivde, ki jo prenaša nase, pove, da ga je hotela le opozoriti s prijavo policiji, da pa noče pregona na sodišču, ker »se je poboljšal in obljubil, da ne bo več nasilen…«

Storilec kaznivega dejanja nasilja v družini se torej preganja po uradni dolžnosti. To pomeni, da tu ni avtonomije oškodovanca in ne more odločati ne o uvedbi ne o samem postopku. Zakonodajalec je namreč mnenja, da je določeno kaznivo dejanje potrebno preganjati ne glede na željo posameznika, prav tako pa je potrebno zoper osebe, ki so nosilci določenih odgovornosti – uradne osebe in storijo kaznivo dejanje z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, voditi postopke po uradni dolžnosti.

Nasilje v družini je prepoznano kot resen problem ne glede na njegovo intenzivnost in tudi zaradi tega je potrebno oškodovanca – žrtev zaščititi ne glede na njegovo odločitev. Policija in tožilstvo sta dolžna reagirati na vsak glas o kaznivem dejanju, prav tako pa dolžnost prijavljanja kaznivega dejanja, takoimenovana prijavitvena dolžnost zavezuje vsakega, da nasilni dogodek, vkolikor gre za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen zapora nad tri leta, prijavi policiji ali tožilstvu.

Vprašanje, ki se tu pojavlja, je, ali so predstavniki določenih poklicev dolžni podati prijavo organom pregona in, ali so dolžni to storiti tudi takrat, ko žrtev sama tega ne želi ali pa jih celo izrecno prosi, naj ne prijavijo dejanja policiji.

Kadar ne gre za sum kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti (in je kazen zapora nižja od treh let), tedaj tudi prijavitvene dolžnosti ni – vkolikor gre za oškodovanca, ki je odrasla oseba. Vkolikor pa je žrtev nasilja otrok, pa mora vsakdo, zlasti pa strokovne osebe, strokovni delavci oz. delavke v zdravstvu ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestiti pristojne organe, to so centri za socialno delo, policija, tožilstvo. Zakon o preprečevanju nasilja v družini pa v 6.členu pravi, da mora vsakdo, predvsem pa zdravniki, zdravstveno osebje ter osebje vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodov ne glede na določbe o varovanju poklicne dolžnosti takoj obvestiti pristojni center za socialno delo, policijo ali državnega tožilca, kadar sumi, da je žrtev nasilja otrok.

Kaznivo dejanje opustitve ovadbe je opredeljeno v 281. členu kazenskega zakonika-1, v poglavju kaznivih dejanj zoper pravosodje. Za to kaznivo dejanje se kaznuje tisti, ki ve za storilca kaznivega dejanja, za katero je z zakonom predpisana kazen najmanj petnajst let zapora ali dosmrtnega zapora ali kdor samo ve, da je bilo takšno kaznivo dejanje storjeno, pa tega ne naznani, čeprav je od take ovadbe odvisno, da se storilec ali dejanje pravočasno odkrije.

V drugem odstavku 281.člena KZ-1 pa je določeno, da se kaznuje z zaporom do treh let uradna oseba, ki zavestno opusti ovadbo kaznivega dejanja, za katero izve pri opravljanju svoje službe, če je torej z zakonom prepisana kazen treh ali več let zapora, storilec pa se preganja po uradni dolžnosti.

Tisti, ki so oproščeni dolžnosti prijavitve, so določeni v tretjem odstavku 281 člena KZ-1. To so tisti, katerih storilec je zakonec, izvenzakonski partner, registrirani istospolni partner, krvni sorodnik v prvi vrsti, brat, sestra, posvojitelj, posvojenec ali pa zagovornik, zdravnik ali spovednik storilca. Ta odstavek pride za zagovornika, zdravnika ali spovednika v poštev takrat, ko so za kaznivo dejanje ali storilca izvedeli pri opravljanju svoje službe od samega storilca. Če pa so te osebe izvedele za kaznivo dejanje ali storilca na kakršenkoli drug način, to določilo ne pride v poštev. Zdravnik torej lahko nekaznovano opusti ovadbo za kaznivo dejanje, za katero je izvedel kot osebni zdravnik storilca kaznivega dejanja.

Kaznivost ni izključena za zakonce, izvenzakonske partnerje zdravnikov, zagovornikov.

Nekaznivost za osebe iz tega odstavka, torej med drugimi tudi za zdravnika se nanaša tako na opustitev ovadbe za kazniva dejanja oz. storilca iz 1. odstavka tega člena oz. za dejanja iz 2. odstavka tega člena, če imajo uradne osebe hkrati tudi lastnosti oseb iz zadnjega odstavka 281.člena – če so torej zakonci storilcu, izvenzakonski partnerji in drugi.

Potrebno je vedeti, da je nasilje v družini v primerjavi z drugimi oblikami nasilja najtežje prepoznati. Skrito je namreč med štiri stene, žrtve je po eni strani sram samega dogajanja, hočejo ohraniti ugled v socialnem okolju, v katerem živijo, nenazadnje pa hočejo zaščititi tudi samega povzročitelja nasilja, le, kadar je nasilje prehudo in največkrat takrat, ko storilec nasilje usmeri še proti otrokom, je žrtev pripravljena priznati, da nasilje obstoji, da modrice na njenem telesu le niso posledica padcev po stopnicah. Storilec se tako velikokrat počuti varnega, prepričan je, da ga žrtev ne bo upala prijaviti in tako se nasilje lahko dogaja dolgo časa, preden se zanj sploh izve. To torej pomeni, da se z različnimi oblikami takega nasilja strokovne službe pogosto soočijo šele takrat, ko ta dejanja trajajo že zelo dolgo časa, posledice pa postanejo vidne tudi navzven, včasih celo usodne.

V Sloveniji vodi uradno statistiko nasilja v družini policija. V zadnjih desetih letih naj bi se število primerov nasilja v družini, zaznano s strani policije, povečalo za približno 73 odstotkov. Tudi sama opažam, da je precej več prijavljenega nasilja v družini – vprašanje, s katerim bi se bilo morda potrebno ukvarjati je, zakaj se je povečalo število primer nasilja – ali je le-tega v resnici več, ali je to posledica gospodarskih razmer v Sloveniji v zadnjem času, recesije, izgube služb in podobno.

Najpogostejše žrtve nasilja v družini so ženske in otroci, v zadnjem času opažam, da je vse več tudi nasilja nad starejšimi družinskimi člani. Vedno več je tudi nasilja, ki jih na škodo svojih staršev storijo mladoletni storilci kaznivih dejanj. Tu gre predvsem za izsiljevanja zaradi denarja, pa tudi fizičnega nasilja v takšni meri, da so starši povsem nemočni in morajo za pomoč zaprositi policijo.

Kaj torej storiti, ko zdravnik izve, da je njegov pacient storil katerokoli kaznivo dejanje oziroma tudi kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen višja od treh let – tu prijavitvene dolžnosti ni in tudi ni storitve kaznivega dejanja opustitve ovadbe. Vkolikor pa zdravnik izve za kaznivo dejanje na kakršenkoli drug način – ocenjujem , da je to tudi takrat, ko izve za storilca ali dejanje od partnerja storilca, ki je hkrati njegov pacient – njegova prijavitvena dožnost obstoji. Tudi kadar gre za otroka, ki je žrtev kaznivega dejanja, prijavitvena dolžnost obstoji– kot izhaja iz Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Ko pacient v anamnezi pove, da je storil kaznivo dejanje, je to, kar pove, potrebno vpisati v njegov karton, če se navezuje na njegovo nadaljnje zdravljenje (npr. pove, da je bil večkrat nasilen, pa je ustrezno zdravljenje morda obiskovanje psihiatra, psihologa…). V kolikor pacient pove, npr., da ima HIV in zdravniku, ki ga spremlja, pove, da tega ne bo povedal ženi, partnerici…nadaljuje pa s spolnimi odnosi brez zaščite, ga je potrebno opozoriti na varno spolnost, ter vsa opozorila vpisati v njegov karton. V kolikor pacient s tem nadaljuje kljub opozorilu oz. se zavestno spušča v spolne odnose brez zaščite, pa bi bilo morda potrebno razmisliti tudi o vložitvi kazenske ovadbe zoper njega (k.d. hude telesne poškodbe). Pri tem naj spomnim na člen 142 KZ-1, ki v 2. odstavku pravi, da se za neupravičeno izdajanje skrivnosti, za katero je nekdo izvedel kot…zdravnik…pri opravljanju svojega poklica ne kaznuje, če to skrivnost izda zaradi splošne koristi ali upravičenega interesa javnosti ali zaradi koristi koga drugega, če je ta korist večja kakor ohranitev skrivnosti ali če je z zakonom določena odveza dolžnosti varovanja skrivnosti.

Pogosto vprašanje je, kam poslati po pomoč žrtev kaznivega dejanja. Usmerite jo na policijo ali državno tožilstvo, nato lahko tudi na pristojni center za socialno delo, nevladne organizacije, Beli obroč, Društvo za pomoč žrtvam spolnega nasilja.......policijo oziroma pristojno tožilstvo pa tudi sami obvestite zaradi suma kaznivega dejanja.

Center za socialno delo, ko prejme tako informacijo o nasilju in žrtvi, prav tako obvesti policijo, prične s prvo oceno ogroženosti, nato pripravi celotno oceno ogroženosti. Kot zdravniki pacienta - žrtve boste verjetno večkrat prejeli tudi vabilo na multidisciplinarne time. Ti so namenjeni izmenjavi informacij različnih organov in organizacij, ki istočasno na svojih področjih delovanja poskušajo nuditi pomoč žrtvi, namenjeni so usklajevanju raznih aktivnosti vpletenih kot tudi seznanjanju žrtve z vsemi možnostmi ter oblikami pomoči, ki so ji na voljo. Srečali se boste morda tudi z regijskim koordinatorjem za preprečevanje nasilja v družini, ta vodi in organizira delo regijske službe, povezuje delovanje različnih organov za preprečevanje nasilja v družini na določenem območju, za katerega je regijska služba ustanovljena. Sodelovanje na multidisciplinarnem timu je obvezno.

Vkolikor storilec grozi tudi zdravniku, je takšno dejanje ali storilca prav tako potrebno prijaviti policiji ali okrožnemu državnemu tožilcu, seveda še posebno v primeru, če se zdravnik počuti ogroženega.

Avtorica

Mirjam Kline, Okrožna državna tožilka svetnica
Vodja oddelka za mladoletniško, spolno in družinsko kriminaliteto pri okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani

Viri

• Zakon o kazenskem postopku
• Kazenski zakonik – 1
• Kazenski zakonik s komentarjem
• Zakon o preprečevanju nasilja v družini
• Dr.Katja Filipčič – Avtonomija žrtev nasilja vs. Prijavitvena
• dolžnost, Zbornik razprav posveta, april 2010
• Sendi Murgel – Nasilje v družini z vidika dejavnosti CSD,
• Zbornik razprav posveta, april 2010
• Zakon o zdravstveni dejavnosti
• Zakon o zdravniški službi